S košarami, kakršna zabava obiskovalce v muzeju ljudske kulture v Nanjingu v provinci Jiangsu, so v teh krajih nekoč prerokovali, kakšen poklic si bo otrok izbral in kako bo živel. Na gobico pristrižena deklica v balonarju medtem raje zleze v bogato okrašeno nosilnico za neveste nekaj metrov naprej. Ko eno roko vtakne v usta, z drugo pa maje zaveso na nosilnici, starša pritečeta, da bi jo fotografirala. Na ulico, ki diši po dežju in cvetočih grmovnicah, se iz muzeja odtihotapita dečka, ki so jima v trgovini s spominki kupili tradicionalni igrači – lesena koluta, ki ju poskušata obdržati na vrvi med palicama. Po kakšni minuti se naveličata in iz žepov povlečeta mobilnike.
Piskanje igric, v katere se zatopita, se zliva z zvoki prometa. V ozadju se dvigajo obrisi nebotičnikov. »Je naše mesto razvito? Je moderno?« v eni bolj razvitih kitajskih provinc lokalni veljaki, podjetniki in turistični delavci sprašujejo tuje obiskovalce. Mesto se ta čas pripravlja na poletne mladinske olimpijske igre. Promovirajo jih z elektronskim plamenom, ki si ga lahko otroci in mladi izmenjujejo prek pametnih telefonov.
Tudi v vaseh revne province Gansu se vse vrti okoli otrok. Med hišami na ravnini, kamor država načrtno seli prebivalce iz odročnih gorskih krajev, se predšolski otroci igrajo s psički. Sredi dneva so poleg njih večinoma doma le še babice in dedki. Med redkimi izjemami je gospa Ma Xiujun (na Kitajskem priimek zapišejo pred imenom), ki se je med hojo trdno oklepa okroglolični otrok. Že prej je živela v bližini, pravi in pristavi, da dela kot mama in gospodinja. Stara stavba še stoji, pove, so pa nove hiše boljše. Vseeno pričakuje, da bo šel njen sin, štiriletni Zhang Boning, živet drugam, ko odraste: »Upam, da bo šel stran. V velikih mestih je neprimerno bolje.«
»Naša vas je bila ustanovljena leta 2007, v njej pa živi 547 ljudi. Prej so večinoma živeli v revnih krajih s slabimi prometnimi povezavami. Vlada jim je s selitvijo pomagala. Mnogi so dobili službe. Če so prej živeli z 2000 juani na leto, posameznikov prihodek zdaj že znaša 20.000 juanov. Otroci se bodo sami odločili, ali želijo ostati, a tudi v teh krajih se odpira veliko priložnosti,« vladni pristop pohvali župan He Yong (20.000 juanov pomeni dobrih 2300 evrov). Starejši so bolj zadržani. Gospa Chen Lianjuan, ki k sebi stiska vnuka, je na ravnino prišla za hčerko. Ta je dobila službo pri sajenju dreves. »Hotela je sem, sama pa nisem imela posebne izbire,« se bežno nasmehne in poravna dečkovo majico.
Dežela tovornjakov in krompirja
Nad obcestnimi vasmi v provinci Gansu, ki slovi po krompirju v oblicah in gosti goveji juhi z rezanci, visijo rdečkasta pobočja. Med grmi forzicije, ki je konec aprila v mrzli pokrajini komaj pričela cveteti, so v ravnih vrstah zasajena kakšnega pol metra visoka drevesa. Z organiziranim pogozdovanjem želijo utrditi prhko in suho prst, ki jo zlahka odnaša. Avtomobilov skorajda ni, z dolgim hupanjem pa se prehitevajo vozniki tovornjakov. Eden od njih nima cerade, med letvicami so do zadnjega kotička natrpane kokoši. Premikati se ne morejo, sem in tja ven štrli kakšna perut.
Na ozkem vhodu v Lanzhou, glavno mesto Gansuja z okoli 3,6 milijona prebivalcev, se nabirajo kolone cistern in drugega tovora. Sredi dvajsetega stoletja je v skladu z Mao Cetungovo predstavo napredka točka, kjer se svilena pot stika z Rumeno reko, postala središče petrokemične industrije. Mnoge stavbe so bile med kulturno revolucijo porušene, povedo domačini. Stolpnice in žerjave, ki gradijo nove visoke stavbe, obrobljajo enonadstropne hiše. V pritličju so trgovine in delavnice. Pred nekaterimi so naloženi kupi polivinila in pozabljenega gradbenega materiala, iz katerih raste plevel. Moški na mopedih tovorijo deske in cevi, sem in tja ima kdo na prtljažnik pritrjene tudi plastenke vode.
Tista, ki priteče iz pip, že nekaj časa diši po črpalkah. Na kitajskih spletnih straneh se množijo poročila o hudem onesnaženju, zaradi katerega v trgovinah ni pošla le ustekleničena voda, ampak so bile izpraznjene tudi police s sokovi. Ko so testi pokazali, da so ravni kancerogenega benzena v vodi za dvajsetkrat presegle dopustno mejno vrednost, so oblasti uporabo vode iz pipe sprva odsvetovale, po nekaj dneh pa sporočile, da je voda spet v mejah varnostnega standarda. Lanzhou že sicer velja za eno najbolj onesnaženih mest na svetu, v zadnjih letih je bil večkrat izpostavljen tudi kot mesto z najslabšo kakovostjo zraka na Kitajskem. Očiščujočega prepiha v kotlini ni, dodatna nadloga pa je pesek, ki ga prinaša iz puščave Gobi.
Eden glavnih ciljev tamkajšnjih oblasti je urbanizacija, ki si jo predstavljajo kot selitev podeželskega prebivalstva v bolj razvita območja z urejeno infrastrukturo in delovnimi mesti. S koncentriranjem ljudi na ravnini, gradnjo industrijskih con in stanovanjskih sosesk želijo tudi v te trde kraje prinesti razcvet, kakršen se je že zgodil na vzhodu države. A Lanzhou, ujet med gore, nima več kam rasti. Prepreke, ki jih prinaša pokrajina, poskušajo zaobiti z gradnjo novega Lanzhouja, kjer naj bi v prihodnje živelo in delalo na stotisoče ljudi. Kot poročajo tamkajšnji časopisi, gre za peti kitajski razvojni projekt; hkrati je prvi v notranjosti, ki ob zaostanku za razvitim vzhodom išče formulo za nadaljevanje hitre gospodarske rasti. Med gradbenimi jamami bodočih tovarn, ločenimi z modrimi ograjami, rastejo bloki, ki še čakajo na ljudi.
Kitajski nacionalni statistični urad je sredi aprila objavil podatek, da je povprečni razpoložljivi dohodek na prebivalca samo v prvi četrtini letošnjega leta poskočil za dobrih enajst odstotkov, dejanska rast ob upoštevanju inflacije pa je bila 8,6-odstotna. A razlike med posamezniki, pa tudi znotraj države, so ogromne. Medtem ko je v provinci Jiangsu ocenjeni BDP na prebivalca lani znašal okoli 12.000 ameriških dolarjev (ob tem pa niti ni najbogatejša provinca – prekašajo jo Tianjin, Peking in Šanghaj), je bil v Gansuju nižji od 4000 ameriških dolarjev. Konec lanskega leta so kitajski mediji objavili tudi izsledke raziskave, ki potrjuje ogromne razlike med dohodki in življenjskim standardom prebivalcev. Če je v najbogatejšem Šanghaju letni razpoložljivi dohodek dosegal dobrih 40.000 yuanov (okoli 4700 evrov), v Jiangsuju pa je bil v rangu 20.000 do 30.000 yuanov (2300 do 3500 evrov), je bil Gansu z dobrimi 17.000 yuani oziroma 2000 evri razpoložljivega dohodka letno zadnji na lestvici.
Razkorak, ki ogroža prihodnost
»Kitajska je ogromna država, v zadnjih treh desetletjih pa so se nekatere regije razvijale bistveno hitreje od drugih. Če se bodo razlike nadaljevale, bo to prineslo težave. Razkorak lahko ogrozi nacionalno enotnost, solidarnost pa tudi stabilnost države,« je v oceni sedanjih razmer oster podpredsednik provincialnega komiteja komunistične partije v Gansuju Ouyang Jian. Ključni mehanizem za zagotavljanje bolj uravnoteženega razvoja so transferna plačila, ki jih z državne ravni usmerjajo v revnejše regije, je povedal, v njihovih krajih pa gre na ta račun več kot 70 odstotkov izdatkov na prebivalca. Uravnoteženje razvoja pa ima tudi ekološko komponento, ki je v zadnjih tednih še toliko bolj pereča.
»Ko so se na območju Lanzhouja razvijale petrokemična in druge težke industrije, še ni bilo jasnega zavedanja o nevarnostih onesnaženja, varovalni ukrepi pa niso bili zadostni. Kot veste, je nedavno pronicanje prizadelo vodovod in zdaj že ukrepamo. Cementne vodne kanale, ki so bili postavljeni v petdesetih letih dvajsetega stoletja in so ob poškodbah dopuščali prodiranje nevarnih snovi skozi zemljo, zamenjujemo s kovinskimi. Dolgoročno pa bomo morali zgraditi nov vodovod na drugem, varnem mestu. Poleg tega bomo morali industrijo preseliti na lokacije, kjer ne bo mogla vplivati na pitno vodo,« je naštel. Kot pravi, si vsi želijo, da bi prebivalci Lanzhouja pili čisto vodo, zato nameravajo biti pri tej ukrepih dosledni. Rezultate – za tretjino manj obolenj dihal kot v najslabših letih – pa že prinašajo ukrepi za boljši zrak. Na gradbiščih so na primer uvedli obvezne mreže, ki preprečujejo dviganje prahu.
Pa dolgoročna perspektiva notranjosti Kitajske? Ouyang poudarja, da ima Gansu v primerjavi z bolj razvitimi regijami na vzhodu številne dolgoročne prednosti. »Za začetek imamo ogromno prostora. V provinci Jiangsu je trikrat toliko prebivalstva kot v Gansuju, čeprav imajo bistveno manj površine. Poleg tega so tu naravna bogastva, od nafte, zlata, srebra..., pomemben vidik pa je tudi cenejša delovna sila,« poudari. Te danosti so primerne za delovno intenzivne panoge, ki zahtevajo veliko površine, tako da bo šlo v prihodnje po njegovem bolj za izkoriščanje prednosti kot pa za neposredno tekmovanje z vzhodnimi regijami. Po Ouyangovih besedah se že kaže, da so bile slednje zaradi izrazito izvozno naravnane industrije v času globalne gospodarske krize bolj prizadete in se morajo zdaj bolj preusmeriti tudi na domači trg. Ob vseh teh okoliščinah bi lahko po njegovem vzhodna oziroma obalna območja ujeli v desetletju ali dveh.
Za zdaj so Kitajska tako predeli, ki spominjajo na New York, kot odročna naselja, v katerih partija z velikih plakatov prebivalcem sporoča, da država skrbi zanje in da morajo paziti na čistočo.
Svetovi sobivajo tudi v enem samem mestu. Pod izložbo z dizajnerskimi torbicami v enem od bleščečih nakupovalnih centrov v Lanzhouju sključena gospa z vrečo drsa med kartoni in drugimi smetmi tistega dne. Nekaj deset metrov naprej meščani v posebej ograjen travnik spuščajo sveže ostrižene kraljevske kodre. Gospod z baretko v vedro vode namaka omelo. Betonske plošče krasi s pismenkami, ki se sproti sušijo. Na drugem koncu parka se gospe in nekaj gospodov v koncentričnih krogih zbirajo za večerno vadbo. Ena skupina posnema gibanje ptičjih kril, sosednja v koloni miga kot mlada kača. Nekaj deset minut kasneje so telovadci že malce prepoteni, oboji pa so privili zvok na prenosnih radiih. Sredi trga se čez disko zvoke prebija mila kitajska balada.