Nekdanji slovenski premier Janez Janša je navsezadnje spet pristal v zaporu. Dve leti je dobil, ker je šel na roke finski Patrii pri prodaji tistih oklepnih vozil slovenski vojski, in to bo njegova doslej najdaljša kazen za rešetkami: prvič, ko mu je pred petindvajsetimi leti sodila Jugoslavija, je bil obsojen na leto in pol. Ubogi Janša tako v vsaki državi, v kateri se znajde, pristane v zaporu. Na njegovem mestu bi zato tokrat dobro razmislil, preden bi v jetniški celici spet začel snovati kakšno državo.

Janša se je tako pridružil nekdanjemu hrvaškemu premierju Ivu Sanaderju, ki je v zaporu pristal pred letom in pol. Sanader je sicer dobil deset let: sedem let zato, ker je šel na roke madžarskemu MOL-u pri spreminjanju delničarskega sporazuma z Ino, še tri pa zato, ker je šel na roke avstrijski Hypo banki pri osvajanju hrvaškega denarnega trga.

Tako sta oba naša dovčerajšnja premierja pristala za rešetkami, točno deset let po tistih burnih volilnih kampanjah leta 2004 – Janša je s svojo stranko čakal na slovenske parlamentarne, Sanader pa na hrvaške predsedniške volitve – ko sta se na tajnih pogovorih dogovarjala za predvolilne meddržavne incidente v Piranskem zalivu, da bi drug drugemu pomagala pri mobilizaciji svojih volilcev v obrambi celovitosti njihovih državic, ozemeljske suverenosti, pomorske integritete in drugih svetih nacionalnih interesov iz bogate ponudbe domoljubne galanterije.

Vse od takrat sta bila naša premierja najboljša sovražnika, drug drugemu vedno na razpolago, če je kdo potreboval kakega zunanjega sovražnika ali kako priložnostno zunanjo nevarnost. Na javnih srečanjih pa sta spretno igrala narejeno prisrčnost in sproščenost, vse od prvega srečanja na dvorcu Mokrice, ko je Janša – le nekaj dni po prevzemu premierskega položaja – napovedal povsem novo usmeritev slovenske zunanje politike do Hrvaške.

»Uvodno srečanje Janše in Sanaderja, sodeč po njuni sproščenosti ob koncu sestanka, je dobrodošlo, čeprav ni moglo prinesti konkretnih rezultatov,« je tedaj zapisal komentator mariborskega Večera. »Ta novi krog pogajanj začenjata skoraj iz nič – odprtih vprašanj je še vedno zelo veliko in njihovo reševanje bo zahtevalo dolgotrajno delo.«

Jebenti, kako je bilo to točno: »Janša in Sanader novi krog pogajanj začenjata skoraj iz nič«! Zelo hitro, kot bomo izvedeli pozneje, sta se naša premierja premaknila zelo daleč od tiste ničle z začetka pogajanj.

In medtem ko so se slovenski in hrvaški bedaki in osli zabavali tako, da so navijali vsak za svojega, se barvali z bojnimi barvami, mahali z zastavami in peli domoljubne pesmi, že jutri pripravljeni dati življenje za sveto slovensko/hrvaško morje, sta se njihova premierja v »novem krogu pogajanj« dogovarjala o občasnih incidentih v piranskem Prašičjem zalivu – s polnim imenom Zaliv prašičev, oslov in bedakov – da bi lahko na tisto začetno »ničlo« v miru zlagala svoje milijone.

Že naslednje leto, 2006 – ko so Slovenci s pritajenim dihom gledali po televiziji, kako se na bregovih Mure pri Hotizi, spomnili se boste te idiotske krize, zbirajo enote slovenske in hrvaške specialne policije – se je Janez Janša tako s Patrio v miru dogovoril o poslu v višini dvesto osemdeset milijonov evrov.

Dve leti pozneje, 2008 – ko so Hrvati s pritajenim dihom gledali po televiziji, kako vlada na vrhuncu naše male hladne vojne v Piranskem zalivu kljubovalno uvaja zaščiteno ribolovno območje, Slovenija pa blokira hrvaška pristopna pogajanja z Evropsko unijo – se je Ivo Sanader v miru dogovoril z madžarskim MOL-om in dobil deset milijonov evrov za to, da na vladi spravi skozi spremembe sporazuma z Ino, ki so madžarskemu partnerju prinesle donosne posle s plinom.

Vsa ta leta so Slovenci in Hrvati vztrajno škripali z zobmi, se postavljali v vrste v vojašnicah, prevzemali orožje in se čez bodečo žico na meji držali na muhi – ob tem pa bojkotirali thommy majonezo in Kraševe čokolade, drug drugemu luknjali gume na avtomobilih, uvajali vinjete, umikali nogometne reprezentance s priprav in se mlatili po stadionih, parkiriščih in dalmatinskih rivah – Janez Janša in Ivo Sanader pa sta iz svojih vojnih kabinetov odhajala skozi zadnja vrata in inkognito zavijala v drage restavracije, pomigovala natakarjem in se v separejih sestajala s finskimi, avstrijskimi in madžarskimi menedžerji, tam naročala vina po sedemsto evrov in na mizo diskretno dajala »ponudbe, ki se ne zavračajo«.

Samo nekaj let zatem, ko sta se prvič srečala in »začela iz nič«, sta imela slovenski in hrvaški premier na svojih računih lepo malo bogastvo. Pogajanja v dvorcu Mokrice so se, bogme, lepo oddaljila.

Sedem, osem let pozneje sta Janša in Sanader v zaporu, Slovenci in Hrvati pa slavijo, ker sta dobila, kar sta zaslužila. Če sta namreč najboljša sovražnika zdaj v zaporu, to pomeni, da so vsi drugi Slovenci in Hrvati na svobodi. To je menda tista svoboda, za katero so se borili drug proti drugemu. Onadva pa sta pogajanja iz dvorca Mokrice končala – kako gre že tisto – »na ničli«.

Življenje že tako uredi, naslika vse črno na belem in še izpiše z velikimi tiskanimi črkami, da bi je razumela tudi zadnji bedak in osel.

Pričakovati bi torej bilo, da bodo Slovenci in Hrvati, tako svobodni, medtem ko sta njihova premiera na hladnem, zdaj začeli nov krog pogajanj.

Iz nič, seveda.