Ko BDP raste, blaginja pa ne

Slabosti BDP se vse bolj zavedamo

Začnimo našo zgodbo pri strategijah razvoja Slovenije. Se še spomnite, s kakšnim navdušenjem smo v letih debelih krav spremljali napovedi, da bomo že do leta 2015 dohiteli povprečno razvitost EU? In s kakšnim navdušenjem so politiki pred krizo zatrjevali, da se bo Slovenija pridružila skupini najbolj razvitih članic EU? Danes si nihče več ne upa napovedati, kdaj bo Slovenija po BDP na prebivalca po kupni moči postala povprečna evropska država, kaj šele članica kluba najbolj razvitih. V osnutku strategije razvoja Slovenije od leta 2014 do 2020 temu ni namenjen niti stavek.

Morebiti to niti ni tako »tragična« pomanjkljivost, saj, kot bomo videli, BDP pravzaprav ne pove nič ali skoraj nič o blaginji (v mislih imamo predvsem ekonomsko blaginjo) ali življenjskem standardu prebivalcev. Če na kratko povzamemo slabosti BDP kot merila blaginje, ki jih izpostavlja ekonomist Joseph Stiglitz: BDP meri ekonomsko aktivnost, ki vodi do denarnih transakcij. Ker gre za monetarni agregat, ne pove nič ali zelo malo o razdelitvi dohodkov in o delu, ki ga ni mogoče tržno ovrednotiti. In ker meri proizvodne tokove, ne pove nič o vplivu ekonomskih aktivnosti na primer na okolje in naravne vire.

1

Precej bolj kot BDP je za merjenje (ekonomske) blaginje prebivalstva zato primeren neto nacionalni razpoložljivi dohodek ali kateri drug agregatni kazalnik, ki izhaja iz dohodkov prebivalstva (ali pa iz potrošnje gospodinjstev) in ne iz proizvodnje neke države. Stiglitz v zvezi s tem opozarja na nekatere novejše raziskave, ki so pokazale, da je neto nacionalni dohodek na prebivalca po pravilu vedno manjši od BDP na prebivalca. Torej BDP precenjuje raven ekonomskih virov, ki prispevajo k blaginji.

S težavami BDP kot merila blaginje prebivalcev se ekonomisti ubadajo od sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so skušali predvsem zmanjšati pomanjkljivosti BDP. Zanimanje za dodatna ali ustreznejša merila blaginje je po gospodarsko zahtevnih osemdesetih znova dobilo zagon v devetdesetih letih. Kot ugotavlja Stiglitz, sta razloga za to najmanj dva. Prvič, da se je po svetu začelo krepiti zavedanje, da ima gospodarska rast tudi negativne posledice na okolje. Od tod izvirajo kazalniki trajnostnega razvoja. In drugič, da se je zaradi vse počasnejše gospodarske rasti v največjih evropskih državah in s tem povezane negotovosti (brezposelnost, tveganje revščine, povečevanje dohodkovne neenakosti itd.) začelo postavljati vprašanje, kateri so pravzaprav relevantni cilji človekovega napredka.

Ko denar odteka iz države

Vrnimo se k izstopajočemu primeru Češke. Skupina čeških ekonomistov na čelu z Milanom Lisickym v poročilu o vzpodbujevalcih rasti, ki so ga pripravili za nedavno konferenco ECFIN

2

Tuje neposredne investicije so se v češkem gospodarstvu v letih od 1995 do 2012 izjemno povečale. V deležu proizvodnje so se povečale s sedem na 43 odstotkov, v deležu ustvarjene dodane vrednosti s pet na 31 odstotkov, po ustvarjenih dobičkih celotnega gospodarstva pa z osem na kar 60 odstotkov. In tu po mnenju Lisickega tiči pomemben del vzrokov za stagnirajočo relativno blaginjo Čehov; neto odlivi prihodkov (dividende, plače, obresti, najemnine, davki itd.) iz države zaradi visokega deleža tujih investicij dosegajo kar 7,5 odstotka BDP, kar je največ med deseterico primerjanih držav. Če si sposodimo žargon protiglobalističnega gibanja, lahko rečemo, da tujci izčrpavajo Češko. Seveda je slika precej bolj kompleksna – brez tujih investicij bi država precej težje pridobila kapital, ki ga je potrebovala za prestrukturiranje gospodarstva. A kot pravi Lisicky, tuje investicije niso prinesle vsega, kar je bilo pričakovati, še posebej ne inovacij, Češka pa ostaja pretežna izvoznica strojne opreme in materialov.

Ugotovitve Lisickega in sodelavcev se skladajo z opozorili Stiglitza, ki pravi, da postajajo razlike med proizvodnjo neke države in dohodki prebivalstva te iste države v globaliziranem svetu vse bolj pomembne. Tako na primer podatki za Irsko in še mnoge druge evropske države kažejo, da delež neto nacionalnega razpoložljivega dohodka v BDP države v zadnjih letih upada. Na Irskem se je ta delež od leta 1995 do 2012 znižal za kar desetino. To pomeni, da se vse večji delež dobičkov, ki jih ustvarijo tuji lastniki na Irskem, odliva iz države. BDP seveda zaradi naraščajočih dobičkov raste, saj so ti njegov sestavni del, kupna moč Ircev pa ne narašča.

Kam gre Slovenija?

Čeprav Slovenija po ekonomski blaginji prebivalstva ne deli usode Češke, je vse od izbruha krize mogoče spremljati zaskrbljujoč trend padanja kupne moči prebivalstva. Na Uradu za makroekonomske analize in razvoj v zadnjem poročilu iz leta 2013 ugotavljajo, da se »Slovenija od začetka krize neprekinjeno oddaljuje od povprečne razvitosti Evropske unije in zmanjšuje blaginjo prebivalstva, prav tako ni vidnega napredka pri izkoriščanju sinergij med okoljskim in gospodarskim razvojem... Večletne slabe gospodarske razmere so močno zaostrile stanje na trgu dela, kar je skupaj z zmanjšanjem pokojnin in socialnih transferjev v letu 2012 še poglobilo nekajletno zmanjševanje razpoložljivega dohodka in s tem materialne blaginje prebivalstva.«

Konkretni podatki pokažejo, da se je Slovenija od leta 1995 do 2012 petnajsterici starih članic EU v BDP na prebivalca po kupni moči približala s 64 na 77 odstotkov, vendar je od leta 2008 nazadovala z že doseženih 82 odstotkov. Najbrž tudi podatki za leto 2013 ne bodo nič bolj vzpodbudni. Zaskrbljujoče je, da podobnega in tako močnega negativnega trenda ni zaznati pri nobeni drugi državi, ki smo jih primerjali. Baltiška trojka (Estonija, Litva in Latvija), ki jo je svetovna finančno-gospodarska kriza v prvih letih prizadela še bolj kot Slovenijo, je danes že nadoknadila razvojno izgubo in se znova približuje povprečni razvitosti EU15.

Podobno kot na Češkem je tudi v Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih delež neto razpoložljivega nacionalnega dohodka v BDP upadel, in sicer za 3,3 odstotne točke, na 81,6 odstotka, podobno pa velja tudi za zaostajanje rasti neto razpoložljivega nacionalnega dohodka za rastjo BDP. Neto transferji v tujino so leta 2012 sicer dosegli precej manjši odstotek kot na Češkem, 1,1 odstotka BDP, in tudi v preteklih letih se je ta odstotek gibal okoli odstotka. Občutno višji je bil leta 2008, ko je dosegel 2,6 odstotka BDP.

Tuje neposredne investicije v Sloveniji sicer niso tako pomemben gospodarski dejavnik kot na Češkem. Podjetja s tujim kapitalom so imela konec leta 2012 v lasti 20 odstotkov vsega kapitala, ustvarila so dobrih 28 odstotkov vseh prihodkov in okoli 25 odstotkov vsega dobička gospodarstva. Številke so tako znatno manjše kot na Češkem. Pa vendar, sodeč po prodajah nekaterih največjih slovenskih podjetij v zadnjem obdobju in obljubah, ki jih je slovenska vlada dala Bruslju glede privatizacije nekaterih pomembnejših državnih podjetij, je najbrž pričakovati, da se bo negativni učinek odlivanja dobičkov v tujino na razpoložljivi dohodek okrepil. To seveda ne pomeni, da je treba prodajo državnih podjetij takoj prepovedati in začeti »udrihati« čez tuje lastnike. Slovenija ostaja v primerjavi z drugimi evropskimi državami za tuje investicije močno zaprta država. Na Umarju pravzaprav ugotavljajo, da je obseg tujih naložb v Sloveniji prenizek, da bi lahko pomembneje prispeval k prestrukturiranju gospodarstva. Prostora za tuje naložbe je torej še veliko.

In kot dokazujejo dobri zgledi, je ključnega pomena, kako neka država tuje investicije izkoristi. Dober primer je Slovaška, kjer tuje neposredne investicije trenutno predstavljajo skoraj 60 odstotkov BDP, kar je skoraj dvakrat več kot v Sloveniji in približno toliko kot na Češkem. Slovaška že vrsto let beleži za dve do tri odstotne točke BDP višje odlive na račun tujih investicij kot Slovenija. Kljub temu pa je država v zadnjih dveh desetletjih utrpela precej manjši kumulativni negativni učinek na razkorak med rastjo BDP in dohodka kot Slovenija. Tuje investicije same po sebi torej niso nujno slabe.

Vzhodna Evropa konvergira pod povprečje EU

Kako oddaljena je torej Slovenija od razvite Evrope, predvsem po dohodkih prebivalstva? Zadnja gospodarsko-finančna kriza je v EU razblinila vse pravljice o hitri konvergenci manj razvitih novih članic k razvitejšim zahodnoevropskim. Vzhodnoevropska regija bo po nekaterih najbolj optimističnih napovedih morala na doseganje povprečne razvitosti Unije (merjeno z BDP na prebivalca po kupni moči) čakati nadaljnjih 15 let, po bolj pesimističnih pa celo pol stoletja(!). Kar je še bolj problematično – rast BDP, kot smo videli, ne bo nujno prinesla tudi višjega življenjskega standarda.

Poleg tega je vse več dokazov, ki govorijo proti konvergenci v realnih dohodkih na prebivalca v Uniji. To je precej neprijetna novica. Pa ne samo za podpornike ideje evropskih integracij, politike in ekonomiste, ampak tudi, če ne celo predvsem, za »navadne« državljane, ki s(m)o se vendarle nadejali, da se bomo v bližnji prihodnosti po svetu sprehajali z denarnicami bogatejših narodov. Namesto enega konvergenčnega stičišča se v EU, kot ugotavljajo nekatere študije, oblikujejo tako imenovani konvergenčni klubi.

3

V študiji, ki jo je nedavno objavila nemška centralna banka, avtorja ugotavljata, da se v EU dolgoročno kažeta dva konvergenčna kluba, starih članic na eni in novih članic na drugi, hkrati pa se je oblikovala tudi ločnica sever-jug. Pri tem članstvo v evrskem območju ne vpliva na razvrstitev v en ali drugi klub, ampak igra vlogo le regijska pripadnost. Za nove članice je nespodbudno dejstvo, da slednje konvergirajo k realnemu dohodku, ki je nižji od povprečja EU. Doseganje dohodkovne konvergence na ravni EU bi torej utegnilo biti ne le zahtevna naloga, ampak morda celo nemogoča. V tolažbo nam je lahko le dejstvo, da obstajajo tudi študije, ki kažejo, da je takšna konvergenca vendarle mogoča.

Čeprav smo opozorili na nekatere pasti uporabe BDP kot merila blaginje prebivalstva, to še ne pomeni, da je BDP kot merilo človekovega napredka zrel za »smetišče zgodovine«. Če naraščajoči BDP ne prinaša nujno tudi večje ekonomske blaginje prebivalstva, kot so najbolj dramatično izkusili Čehi, pa je jasno, da padajoči BDP te nikakor ne more zagotoviti. Zato je bolj kot dilema, ali je prizadevanje za rast BDP ključno ali pa bi morali dati prednost drugim kazalnikom človekovega razvoja, pomembno vprašanje, kako s pametno ekonomsko politiko zagotoviti, da bodo od rasti BDP imeli koristi vsi.

1

2

3