Najbolj se mi pa smili Janez. Zoki mu ne bi dal frnikole, pa da je konec sveta! Alenka se mu ne zasmeje niti po naključju, Gregorček pa ga po svoje obdeluje: en čas sta prijatelja, potem mu pa vzame vse igrače in se raje igra z Alenko. Janez je zato jezen na ves svet, na otroke pa tudi: se nočejo igrati vojakov! On pa tako rad komandira in salutira in dela okope. Pa mu jih tacajo kar vsi po vrsti, s svojimi plastičnimi oklepniki pa ostane sam. Za povrh pa mu radi še zabrusijo, da sploh niso njegovi, da jih je vzel nekomu drugemu, da so iz drugega peskovnika. Janez je ves penast in med solzami včasih pove v svojo obrambo, da ga prav briga, kaj si oni mislijo. Ni pa odšel iz peskovnika, igra je slajša od solzic, ki jih prikličejo vrstniki z grdimi opazkami.

Zadnje dni je posebej živahno: lepo vreme je in peskovnik je tako privlačen za nove igrice. Če povzamem na kratko: Alenka je nekaj mulasta in užaljena, niti nova oblekica ni vžgala! Gregorček je z vsemi skregan, Igorček pa se dela, da je peskovnik in igrice že prerasel – neke številke se uči pisati v pesku. Korelček pa simpatično mežika in vedno dela svojo potičko tako, da je skoraj od vsakega v peskovniku enako oddaljena.

Opazil pa sem – otroci pač nam odraslim težko kaj skrijejo – zanimivo spremembo. Sta se začela Zoki in Janez skupaj malo igrati. Še do včeraj se pogledati nista želela, vsak je svoje peščene gradove gradil. Najbolj me jezi, da sploh nisem zaznal, kdaj sta se zbližala. In debelo uro in dve kavi me je stalo, da sem pogruntal, zakaj zdaj tiščita skupaj: drugi ju ne marajo. Alenka je najlepšo frnikolo vrgla pred Zokija, Korelček ju še pogleda ne več, Gregorčka pa tako ali tako zanima le – Gregorček. Igor gleda zviška in se trudi, da bi nadziral peskovnik od strani. Onadva pa si plaho posojata frnikole in vojačke in nekaj šušljata in se smejeta. Igrata se tudi čisto svoje igrice – najraje eno, ki se ji reče »zapor« in je narejen v enem od kotov kot velik kup peska. Za njim se skrivata malčka in res me čudi, da sta vse bolj skupaj. Otroci, pač.

Pa je med tem opazovanjem naših malčkov zazvonilo pri vratih. Hišnik Polde je slaba novica: vedno hoče kak evro za to in ono. »Je treba peskovnik plačat, saj veste. Vsi prispevamo, da je našim otrokom lepo,« je bil poučen. Segel sem v žep, za otroke pač ni škoda denarja. Da se le lepo imajo.