Organizatorji so mi z naslovom natančno določili vsebino predavanja: Možnosti restavracije za promocijo regije v svetu. Svoje znanje in izkušnje o tem sem razlagal vinarjem, gostincem in turističnim delavcem, ki se jim ne zatresejo roke, ko vrhunske stvaritve kulinarike in lokalna vina strežejo predstavnikom svetovnega jet seta, kronanim glavam in večkratnim milijarderjem. Gostom, ki omogočajo doseganje tako želene dodane vrednosti v turizmu. Gostom, ki omogočajo zaslužke, s katerimi se ne zagotavlja le preživetje, marveč ti omogočajo dolgoročni razvoj kraja, z lokalnimi proizvajalci vin vred. Torej gostom, o katerih v Sloveniji za zdaj le sanjamo, toliko bolj o množičnosti, ki jo ti dosegajo na skrajnem jugu Hrvaške.
Kmalu bom z enakim namenom odšel v Rim na srečanje vinarjev iz italijanske pokrajine Lacij. Drugim torej razlagam, kaj in kako, doma pa se mi zdi, da vse prevečkrat zadeve ostanejo nedorečene, nekako v zraku. Vse premalo se namreč povezujemo, še posebno na lokalni ravni. Ne sodelujemo dovolj tisti, ki si delimo željo in poslovni cilj, oplemenitena s strastjo, da storimo nekaj dobrega za vse nas v tej naši Vipavski dolini. Uspešni bomo le, če se povežemo, izmenjujemo znanje in izkušnje ter si med seboj priznamo to, kar nam kot posameznikom priznavajo drugi.
