»Iskreno povedano, zaradi tega čutim določen pritisk. Večkrat se mi v glavi porajajo misli, kaj se bo zgodilo, če mi ne uspe. A vselej pridem do spoznanja, da treniram zase. Ko sem na orodju, vajo opravljam zase, saj ne moremo nikomur reči, naj jo opravi namesto mene,« je odkritosrčen mladenič, ki se že zaradi treniranja na istem orodju ne more izogniti primerjavam z gimnastično legendo Mirom Cerarjem, visoko letvico pa so mu postavili tudi sedanji šampioni z Mitjo Petkovškom, Aljažem Peganom in Sašem Bertoncljem na čelu. A na slednje gleda predvsem kot na velike vzornike.
»Ko opazujem Mitjo, kako elegantno izvaja svoje vaje, si želim, da bi nekoč to uspelo meni. Tu je seveda še Sašo, ki ga želim premagati, da bo za spremembo on nekoč na zmagovalnem odru stal na nižji stopnički. Pravzaprav so moji vzorniki kar vsi, s katerimi treniram.«
Kot se za obetavnega športnika spodobi, Ljubljančanu izzivov ne manjka. Velika želja je nastop na olimpijskih igrah v Tokiu leta 2020, čeprav zase pravi, da si raje postavlja kratkoročne cilje. »Vrhunski nastop in zmaga vsekakor štejeta, a ne pomenita vsega. Pomembno mi je, da v mojem nastopu uživajo gledalci. Tako kot na drogu, bradlji in parterju, ko ob nastopu nekaterih tekmovalcev s tribun slišiš navdušene vzdihe publike, si želim, da bi tudi meni kaj takega uspelo na konju.«
Konj z ročaji je postal njegova primarna disciplina pred dvema letoma, ko je tako določil trener. Pred tem mu je bila zanimiva predvsem bradlja, na trenutke parter, medtem ko je pred drogom čutil manjši strah. »Ker sem imel pri bradlji in drogu težave s seskokom, sem postopoma presedlal na konja. Slednji mi postaja vedno bolj všeč. Včasih ga imam vrh glave, spet drugič komaj čakam, da začnem treninge,« pravi Kišek, ki treningom posveča šest dni v tednu, zato občasno povsem razumljivo pride do nasičenosti. »Velikokrat pridejo trenutki, ko se ti enostavno ne da več. Vse se ti zdi monotono, saj kaj bistvenega na treningih ne moreš spremeniti. Lahko rečem, da v celem letu pride en mesec, ko bi najraje naredil daljši premor. V malo težjih časih gre zato predvsem zahvala drugim, da me uspejo ustrezno motivirati in spodbuditi.«
Kišek gimnastiko sicer trenira že enajst let, k temu pa ga je na začetku spodbudila mama, ki je rada spremljala gimnastična tekmovanja in Mira Cerarja. »Začel sem s plavanjem, vendar mi je bila voda premrzla, zato sem več časa preživel zunaj bazena kot v njem. Nato sem prešel na gimnastiko. Še zdaj se v živo spominjam, kako sem se ustrašil, ko sem videl starejše, kaj vse počno na orodjih. A kmalu sem si našel družbo in začel uživati,« pojasni telovadec, ki si je kot otrok včasih zaželel, da bi raje igral nogomet z vrstniki, kot pa treniral gimnastiko. »Na trenutke mi je bilo zares težko, saj je bila takrat na televizijskem sporedu neka risanka o nogometu in so vsi pred blokom brcali žogo, sam pa sem se moral mučiti v telovadnici. Oče mi je takrat zaradi neresnosti zagrozil, da me bo izpisal iz gimnastike in vpisal v knjižnico, kjer bom moral začeti brati knjige. Verjemite mi, že naslednji dan sem ga čakal s torbo za trening v rokah,« z duhovito anekdoto pogovor sklene Kišek.
