Kulturne in politične okoliščine določajo ne le pravni položaj religij, ampak tudi njihov »ton« do vernikov in do nevernikov. Krščanstvo je bilo v zgodovini v velikem delu Evrope in njenih kolonij ves čas del politične oblasti, ekonomske moči, vzgojnega, disciplinirajočega in kaznovalnega aparata. Njegov notranji razkol, vznik protestantizma in medkrščanski pokoli, ki so mu sledili, so se neposredno odražali v politiki in postopoma pripeljali do ideje posvetne države, ki bi bila nad vero in zunaj nje. Ideja posvetne države ni ideja države brez religij, ampak ideja enakih pravic in dolžnosti ne glede na versko pripadnost ali neverovanje. Ideja posvetne države temelji na predpostavki o svobodnem človeku, ki zmore premisliti svoj položaj, se lahko odloča, izbira med številnimi različnimi načini življenja in (ne)vere, ki pa ne kršijo univerzalnega prava. To ločitev so prvi zastavili Francozi v času razsvetljenstva in jo pravno-formalno dokončno izpeljali leta 1905, s čimer je bil ukinjen pojem državne religije. Druge države so sledile postopoma. Ločitev je zamejila cerkveni vpliv, vernike pa marsikje, sprva tudi v Franciji, radikalno pa v socializmu, postavila v neenakopraven položaj pri javnih službah in funkcijah. Brez opore v politiki, brez ekonomske moči in brez vpliva na vzgojo in izobraževanje je imelo krščanstvo na voljo le eno možnost: postati zgolj »eno izmed«, gojiti moralno avtoriteto tiste vrste, ki cilja na univerzalno, na občečloveško: ljubezen, pravičnost, poštenost, svoboda, sodelovanje… Ni ji uspelo, vsaj na območju nekdanje Jugoslavije ne. Petinštirideset let je le celila svoje rane, objokovala svojo nemoč, večinoma odtujena od običajnih vernikov; veljakov, ki so ji bili skozi vso zgodovino tako dragi, ni bilo. S spremembo politične ureditve je spet prišel njen trenutek; spet se je spentljala s politiko in ekonomijo, v Srbiji in na Hrvaškem celo odkrito spodbujala nacionalizem in vojaške obračune. Pri nas si je znova pridobila veliko premoženje in še del državnega proračuna, svoje partikularne poglede znova vsiljuje kot univerzalne.

Ves ta politično-ekonomski kontekst pa je bil seveda vseskozi možen, ker ni le vera instrumentalizirala politike, ampak tudi obratno, ker je politika jahala na njenih krilih. Pri nas so si krščanske stranke po osamosvojitvi z denacionalizacijskim zakonom kupile večno cerkveno zavezništvo, s tem pa tudi s pomočjo prižnice zagotovljeni del volilnega telesa vernikov. Konvertitstvo je v 90. letih cvetelo ne le med neverniki, ampak tudi med komunisti, ker se je politično, ekonomsko in karierno nenadoma spet splačalo, levica pa je v tej igri sodelovala zaradi vatikanskih političnih pritiskov in lastne slabe vesti. Ko sta ta dva razloga bolj ali manj presahnila in ko so se pokazale škodljive posledice rekatolizacije, se je sama konceptualno že tako izgubila, da ni znala utemeljiti in izpeljati nobene ločnice več. Predvsem ne tiste, da bi z vpeljavo davka, ki bi ga po vzoru Avstrije, Nemčije Cerkvi plačevali verniki, ne pa vsi državljani, enkrat za vselej ustavila debato o njihovem številu. Nasprotno, leve vlade so Cerkvi v svoji vrednotni zrelativiziranosti dale več koncesij kot desne, ne da bi znale utemeljiti, zakaj. Zgolj zaradi »taktiziranja« in zmedenega politikantstva pahorjanskega tipa.

Različne vere in verovanja so del vseh držav na svetu, kot institucije in kot intimno človekovo občutenje, sumim, da tudi v Severni Koreji kakšen disident kdaj skrivaj prižge kadilo, pomisli na Budo in s tem tvega življenje; tudi prvi kristjani so obrede opravljali skrivaj.

Vera je družbeno legitimna, ko je povsem enaka pravica kot vsaka druga vera in kot nevera, ko priznava razliko kot temeljni pogoj sožitja v skupnosti, ko se ne razglasi za univerzalno. To je tisto, kar mora zagotoviti država, ta mora vzpostaviti ekvidistanco do vseh in popolno nehierarhičnost različnih, za druge neškodljivih načinov mišljenja, čutenja in verovanja. Državno poseganje v verovanje je kršitev človekovih pravic, dokler vera sama ne posega v človekove pravice.

In zdaj smo pri dilemi, ki jo je sprožila peticija za prepoved krsta: ali je obred krsta poseg v otrokove pravice, ker se ta zanj seveda ne odloči svobodno, ampak to naredijo starši? Kako sploh definirati svobodno otrokovo voljo, ki je pogojena z vzgojo, kdaj ta volja nastopi kot relevantna in jo spoštuje tudi pravo? Katera vzgoja je trenutno družbeno sprejemljiva, katera ne več, če jih presojamo skozi vprašanje prisile, fizičnega kaznovanja, psihološkega nasilja? Glede tega se etični pogledi in pravna praksa nenehno spreminjajo. Pri ločitvah je mnenje otrok vse bolj upoštevano že v osnovnošolski dobi, večina drugih pravic je vezana na starost osemnajst let. Kje se začne in kje konča pravica staršev, da otrokom rečejo: »Bog je!« ali pa enako prepričano: »Boga ni!«? Vprašanje je tako kompleksno, da se vanj država enostavno ne sme vtikati, če noče biti totalitarna, dokler pri otroku ne zazna resnih socialnih ali psiholoških motenj. Otrok brez boga mora imeti pravico hoditi po svetu s svojo nevero in otrok z bogom mora imeti isto pravico, oba pa morata imeti pravico zamenjati mnenje ali vero, ki so jima jo predali starši. Vsi starši vzgajamo svoje otroke v skladu s svojimi prepričanji in verovanji, država pa mora otrokom zagotoviti pravico odrasti v svobodnem okolju, ki jim dopušča izbire, drugačne od tistih, ki so jim jih ponudili starši. Odrasti pomeni ravno to: pretehtati samoumevnosti družine in družbe, v kateri živimo.