Morje fotografij je najprej preplavilo splet. Trendu »lepih, a srhljivih podob razkrajanja« so se hitro priključile revije na sijajnem papirju. Danes že obstajajo »coffee books« z detroitskimi prikaznimi: velike knjige z velikimi fotografijami in minimalnimi podnapisi, namenjene kratkočasenju. Turistične obiskovalce sestavlja predvsem mlada inteligenca, ki si domišlja, kot se je izrazil nemški turist, da »prisostvuje koncu sveta«. Pritegujejo jih pustolovščina, bližina nevarnosti in novi dražljaji. Pornič ruševin je zato dober izraz: ravno tako kot nas ne zanima osebna zgodba ali socialna situacija pornodame, je tudi kompleksna zgodovina detroitskih ruševin tu potisnjena v stran. Površna estetizacija nas nagovarja, da se osredotočimo le na eno raven: »čisti« estetski užitek, ki ne predvideva odvečnih »zakaj« in »kako« in »kaj zdaj« oziroma »kaj storiti s tistimi 700.000 ljudmi«, ki se praviloma ne nahajajo na fotografijah, čeprav jim ta »apokaliptična lepota« predstavlja bedni vsakdan.
Spektakel ruševin je pritegnil tudi našo skupino. Odkljukali smo večino glavnih zanimivosti: sežgane hiše (na katerih piše »ne zažgi me!«), cerkve z razbitimi okni, prazne štiripasovnice, izumrlo mestno središče v soboto dopoldne, stavba magistrata, pred katero stoji napis »na prodaj«, bolnišnica, obkrožena z bodečo žico z rezili, zapuščeno secesijsko gledališče, v katerem danes parkirajo avtomobili, sprehod po razpokanih pločnikih z velikimi luknjami, debelo plastjo razdrobljenega stekla in smetmi (rezultat nižanja sredstev za javne storitve). In čeprav smo vsi gledali enake prizore, nismo videli istega. Na zadnji kavi, preden smo zapustili mesto, je angleški kolega v šali vprašal, ali naj uskladimo zgodbe. Začel je prvi. Izpostavil je mlade ljudi, ki smo jih srečali: glasbenike, natakarice in sosede v stavbi, v kateri smo najeli stanovanje; bili so topli in odprti, a tudi ponosni in polni ljubezni do svojega mesta. Svojo zgodbo je zato poimenoval »zgodba o upanju«. Kanadčan, ki se ima za libertarca, je za vsakim vogalom videl nove poslovne priložnosti: pub, ki so ga znova odpirali v neki soseski, je bil dokaz okrevanja, navdušila ga je ideja urbane agronomije (vzgajanje zelenjave na praznih mestnih površinah). Začel je resno razmišljati, da bi še sam postal »urbani pionir« in se lotil kupovanja in obnavljanja cenenih zapuščenih hiš. Finka, učiteljica in velika promotorka skandinavskega izobraževalnega sistema, je suho rekla, da je šokirana. Ni prvič, da vidi bedo, saj je bila med favelami v Braziliji, je dejala, a ne more verjeti, da je takšno razdejanje možno v eni najbogatejših držav na svetu. Njena je bila »zgodba o neuspehu kapitalizma«. In tu so se začele težave. Kanadčan je rekel, da ne vidi zveze s kapitalizmom: ali bi tudi za osebni bankrot ravno tako obtožili sistem? Detroit je po njegovem mnenju propadel zaradi rasnih razlik in množičnega izseljevanja bogatejših belcev, ki so prispevali večino davkov v lokalno blagajno. Američanka, ki dotlej ni izražala prepričanj, je presenečeno odložila pribor in odvrnila, da so ravno rasne in razredne razlike v interesu velikih korporacij. Nenadoma smo vsi povzdignili glas in postali rdeči v obraz, pogovor je bil na tem, da preraste v osebni obračun, a nam je Anglež vljudno, a odločno ukazal, naj utihnemo, češ da smo nespoštljivi do drugih Detroitčanov, ki jih tema naše neuke razprave resno zadeva v realnem življenju. Osramočeno smo povesili glave, medtem ko je s spretnostjo britanske kraljice preusmeril pogovor proti »krasnemu vremenu«.
Kljub temu mi debata ni šla iz glave. Stavim, da se obiskovalci Ljubljane, Madisona ali Barcelone redko kdaj tako strastno razhajajo v svojih videnjih mesta. O detroitskih ruševinah pa si vsak misli svoje. Teoretiki pravijo, da so ruševine ultimativni »izmuzljivi označevalci«, prazni prostori, na katere lahko projiciramo lastne želje in vrednote. Tisto, kar vidimo v neki ruševini, več pove o nas samih kot o njej. Zato je toliko bolj zanimivo, da prijatelj Kanadčan še zdaleč ni edini, ki v Detroitu vidi priložnost za še ene ameriške sanje: zgodbo o trnovem vzponu z dna do vrha. Njegov optimizem je vezan na še en ameriški mit: o pionirjih, ki so prišli na pusto zemljo in si z garaškim delom izborili dostojno življenje. Ironično je to, da je Detroit že imel svoje ameriške sanje in (industrijske) pionirje – in vemo, kako se je zgodba končala. In čeprav se zdi, da mlada ozaveščena inteligenca, ki bi rada gojila krompir sredi mesta, nima nič skupnega s požrešnimi industrialci, bom tvegala trditev, da njihov projekt pravzaprav temelji na isti logiki in vrednotah.
Gre za radikalni individualizem: vse lahko popravimo, če se tako odločimo in če dovolj trdo delamo. Če nam ne uspe, smo sami krivi. S sistemom pa ni nič narobe. Kaj pa, če je ta drža, čeprav dobronamerna in entuziastična – pravzaprav del problema? Ali kot je komentirala prijateljica: »Težko delim zmagoslavje mladih, ki v Detroitu popravljajo javno razsvetljavo ali pometajo ulice, ker to ni rešitev problema: za to bi morala poskrbeti država!« Čeprav je vsaka posamezna akcija dobrodošla, ne more zamenjati vloge javnih storitev, saj ima dobra volja, na kateri tovrstne akcije temeljijo, omejen rok trajanja – kar se je že pokazalo v praksi. Ko urbani pionirji pridejo v trideseta in začnejo načrtovati otroke, se spomnijo, da so rezultati detroitskih šol med najnižjimi v državi (šole so v veliki meri financirane iz lokalnih in ne državnih sredstev), mine jih dobra volja in odselijo se v spodobnejši kraj. V mestu spet ostanejo le tisti, ki nimajo kam in pogosto niso del projektov urbanih pionirjev. Urbani pionirji jih ne vidijo in ne upoštevajo – vedejo se, kot bi bili dejansko namenjeni v »prazno deželo«, kot jo prikazujejo retuširane fotografije brez znakov živih ljudi. In tukaj se na videz konkurenčni zgodbi združita: zgodba o optimističnih pionirjih, individualnih priložnostih in uspehu je le druga plat zgodbe o neuspehu skupnosti, da razvije zavest o medsebojni povezanosti, kolektivno solidarnost in skladno s tem poskrbi za najbolj ranljive.
