Zadnji koncert v Tržiču. V Tržiču se je Goručan prvič vpisal v glasbeno šolo, najprej klavir, potem še tolkala. In tam je nazadnje pri nas tudi nastopil, decembra lani za občinski praznik. Zahvalil se je svojim sponzorjem in poklepetal z mladimi glasbeniki. Goručan pravi: »Nisem ravno vedel, kako pristopiti do mladih, saj jim nisem hotel prati glave, pa tudi sami niso imeli ravno predstave, kaj bi lahko dobili od mene. A se je debata zanimivo razvila: govorili smo, kako mora vsak umetnik ustvariti svojo perspektivo, ker je to tudi smisel umetnosti, preizprašali smo se, ali so se za glasbo odločili sami ali na željo staršev, se pogovarjali o samostojnosti, h kateri stremi mlad glasbenik, ter o dejstvu, da človek nikoli ni povsem samostojen.«
Zgodaj od doma. Nagrade s tekmovanj je pobiral kot za šalo, doma in na tujem. Potem je tekmovanja opustil in se posvetil koncertiranju, komorni igri in izobraževanju. In v tujino se je podal zelo zgodaj. »Niti sanjalo se mi ni, kaj vse bom doživel, sem pa zaupal Arbu Valdmi,« se spominja. Spoznala sta se v Kopru, ko ga je na njegov seminar pripeljala njegova tedanja profesorica Elizabeta Demšar Zupan. Profesor je prepoznal njegov talent in ga povabil s sabo v Dubrovnik, pozneje tudi v Estonijo, hkrati pa zahteval, da zamenja profesorico, in tako je pristal pri Selmi Chicco v Kopru. »Hudo mi je bilo, ker sem se moral na hitro posloviti od profesorice, toda zdaj vidim, da je bil to zgolj eden od zdravih korakov naprej.«
Konec študija. Naslednji korak je bil namreč že korak v samostojnost. Samoiniciativnost je od njega v Kölnu potem v veliki meri zahteval tudi Valdma. Profesor se je pred dvema letoma uradno upokojil, Goručan je eden njegovih zadnjih študentov. Da je zadoščeno papirologiji, je zdaj vpisan v razred improvizatorja Paola Alvaresa, študij pa že zaključuje. Ta hip vadi Bartokovo prvo klavirsko sonato; v takšnih delih je njegov sedanji profesor ekspert, saj poseduje mogočen brazilski temperament. »Sicer različno pristopava do pianistične igre, vendar se od njega učim, kako usmerjati aspekte agresivnosti v pravo smer,« pravi Goručan.
Odnos do sodobne glasbe. Köln je svetovno središče sodobne glasbe, tam so delovali pionir glasbene avantgarde Karlheinz Stockhausen in njegovi somišljeniki. Goručan nekoč ni bil ravno velik oboževalec sodobne glasbe, pozneje se mu je toleranca razširila in danes v tej glasbi celo uživa. »Poudarek je na emocionalnih relacijah, sinestetičnem združevanju čutov, predvsem pri poslušanju, medtem ko se pri izvajanju skuša zlomiti konvencionalne vzorce, da bi dosegli inovacijo. Seveda se teh načinov poslužujejo že od avantgarde naprej,« pripoveduje mladi pianist.
Tolkala. Ob prihodu v Köln je razmišljal, da bi nadaljeval tudi študij tolkal, maturiral je namreč pri profesorju Borisu Šurbku v Ljubljani. Vendar je bilo drugih obveznosti preveč. Zelo pogreša tolkala, sploh melodična marimbo in vibrafon, ga je pa klarinetist in dirigent Mate Bekavac nekajkrat že povabil kot tolkalca v svoj komorni cikel v Domžalah. »Zame ni velike razlike, ali sem za tolkali ali klavirjem, po mojem mnenju oboje sodi v kategorijo tolkal.«
Mecenstvo. Kot mlajši je bil nekoliko neorganiziran, priznava, pa so drugi bolj skrbeli zanj. Prvi veliki mecen je bil župnik Pavle Juhant, ki je k njihovi hiši pripeljal klavir. Pred leti so ga potegnili tudi v projekt Živa knjiga in na koncertu v Preddvoru zbirali sredstva za njegov študij. »Ta knjiga naj bi delovala po principu, da nanjo položiš roke, v življenju pa naj bi se potem vse uredilo. Danes bi trdil, da gre za učinek placeba, tako večina stvari nasploh funkcionira. Zelo pomembno je, da imamo v življenju nekaj, za kar smo prepričani, da nam pomaga, kajti potem nam dejansko pomaga in tudi hormonsko ravnotežje se popravi,« razmišlja.
Talent. »Talent? Ne vem, zakaj me ljudje vidijo kot talenta, morda zato, ker sem imel zanimivo življenje. Če umetnik nima resnih problemov v življenju, si jih mora narediti. Treba je prestajati trpljenje! Ni seveda treba, da se ti življenje povsem sesuje, čeprav je včasih tudi to neizogibno, mislim pa, da je to ključni dejavnik umetniške rasti,« malce za šalo, še bolj pa zares pristavi Goručan. »Pri nas doma smo do očetove smrti imeli obrtniško podjetje, ves čas smo živeli v neki napetosti, ali posel bo ali ne bo; in kot otrok sem se moral na ta stres ravno tako adaptirati.« Šele seštevek nekih stresov gradi umetnikovo rezidenco, prezenco, meni Goručan.
Epigenetika. Prirojen talent je premalo, delati je treba nepretrgoma. »Včasih je inverzno to, ko se nekomu v nekem trenutku ne ljubi delati, s tem pa še bolj intenzivno opravlja 'delo ne-dela'.« Bolj pomembna kot genetika se mu zato zdi epigenetika, ki govori o tem, kako se določeni geni izrazijo pri posamezniku, v določenem okolju. »Morda sem imel poudarjen gen za temperament, senzibilnost, ampak to je bilo treba najprej razviti. Teologi bi rekli, da človek s talenti že pride na svet, vendar se v tem primeru epigenetika začne že mnogo prej, saj so imele že korenine mojih staršev name velik vpliv. Budisti govorijo o karmični ovojnici posameznikovega življenja. Ljudje za seboj pustimo kulturne vzorce, ki se potem v alternacijah ponavljajo, dokler ne izzvenijo. Napredovati, nadgrajevati svoje talente mora biti človekova fleksibilna kakovost, ki se jo da z določenimi permutacijami porabiti na več področjih.«
Improvizacija. Improviziral je že kot otrok, šolski sistem pa ga je potem za nekaj časa oddaljil od te spontanosti. Danes vadi tako, da obnavlja stare skladbe, se uči novih, povezovalni element pa ponazarja ravno improvizacija. »Menda vplivi prihajajo iz vsega, kar poslušam ali sem kdaj igral, lahko pa tudi kaj razdrem in potem razvijem naprej. Improvizacijo uporabljam predvsem kot samoterapijo,« pojasnjuje. Za zdaj se ne čuti dovolj samozavestnega, da bi koncertiral samo z improvizirano glasbo, je pa to del njegove vizije. »Ta hip delam na notranji stabilnosti, da bi se na koncertu počutil kot v dnevni sobi. Nisem sicer nasprotnik adrenalina, lahko recimo strah pred nastopanjem porabim za impulz. Zdaj se recimo učim, kako ga uporabiti v improvizaciji.« Maja bosta na odru s profesorjem »meditirala« vsak za svojim klavirjem.
Nadaljnje vizije. Po diplomi ne bo ostal v Kölnu, tam mu postaja že preveč udobno. Tudi v Slovenijo se še ne bo vrnil, to je edino, kar ve zagotovo, medtem ko vsi drugi scenariji nastajajo in tudi izginjajo. Razmišlja o Bruslju, pa o New Yorku in Amsterdamu, bolj kot na sistemskem študiju pa se vidi na mojstrskih tečajih pri izbranih glasbenikih. »Mislim, da kakovostno vadim in se dobro znajdem. Potrebujem pa seveda povratne informacije.«
