Abeceda mi je služila zgolj kot orodje, da na nekoliko drugačen način izpovem univerzalno zgodbo o ljubezni, ki se je izpela zaradi življenja samega. Te pripovedi pa sem se lotila iz razloga, ker tudi v dejanskem svetu zakoni tako zlahka razpadajo, in sicer predvsem zato, ker se v današnji kulturi večji poudarek daje stvarem, kot so denar, moč, uspeh ali zunanji videz. Želela sem poudariti, da je moškim dandanes rečeno, da je povsem v redu, če večno ostanejo petri pani, za ženske pa velja, da je staranje neke vrste bolezen in sramotna, zaradi česar se vse bolj zatekajo k lepotnim popravkom. Oboji torej želijo premagati biologijo.
Je katera od črk posebej povzročala težave tej romaneskni strukturi?Težko je bilo pri črki »nj«, ker obstaja malo besed na to črko, s katerimi junakinja lahko izpove svojo zgodbo. Pazila pa sem tudi, da so asociacije, ki so ji v oporo pri pripovedovanju, tipične za vsako žensko.
Ker je knjiga zapisana v cirilični abecedi, ki ima 30 črk, je izjemno zahtevna za prevajanje…Če bi se azbuko prevedlo v abecedo, ki ima drugačen vrstni red črk, potem bi se porušila sama struktura zgodbe, česar nisem želela. Tako sva s prevajalcem Slavkom Baričem prišla do simpatične rešitve, da sva ohranila cirilico in ključne pojme v srbščini, ki so v oklepajih prevedeni v slovenščino. Zdaj se šalim, da je to dobra priložnost, da Slovenci nekoliko ponovite cirilico ali se je naučite.
Abeceda mojega življenja ima tako kot vse druge vaše pripovedi srečen konec. Zakaj se teh tako oklepate?Ker je v resničnem življenju srečnih koncev zelo malo. Literatura služi temu, da nas predrami, poziva, sili v samoizpraševanje, a tudi temu, da nam izpolnjuje želje, nas poteši, umiri in popravi vse nepoštenje. Če se prepustimo samo stvarnosti, ki je za vse bolj ali manj enaka, potem nič nima smisla. Tudi junaki v mojih knjigah se pogosto gibljejo po knjižnicah, berejo knjige ali celo postanejo pisci. Sama pravim, da je pisec mali bog, ki odloča, kdo bo imel modre oči, kdo umre in kdo živi. Potemtakem lahko, kot pravi Bog, dá priložnost tistim junakom, ki razumejo, da so grešili. Literatura je kot Cerkev, ne obstaja brez grehov. Neomadeževani junaki so dolgočasni, junaki, ki sprevidijo, da grešijo, pa si po mojem mnenju zaslužijo nov začetek. Sama se moram včasih tudi boriti s svojim liki, saj se zgodi, da se začnejo upirati in jim tako na koncu namenim boljšo usodo, kot je bilo predvideno na začetku.
Ko ste proti koncu devetdesetih let začenjali pisateljsko kariero, je bila menda ljubezen, kateri je posvečena večina vaših del, v Srbiji tabu tema…Takrat je bila ljubezen v srbski literaturi postranska stvar in se jo je omenjalo zgolj kot ljubezen do matere ali kot domoljubje. V malih književnostih se pač za resno literaturo razume le tisto, ki je dolgočasna ali opisuje moške zadeve, kot so vojna, mučenje, represija. Ženske protagonistke so bile tako v literaturi kot gledališču drugorazredne. Roman Hepi end (2002) je bil moj prvi poskus, da se na svoj način pošalim iz ljubezenske teme, a je postal bestseller, saj so si ljudje želeli tovrstne literature, ki je je danes na pretek.
Ste se pa po Dnevniku srbske gospodinje povsem oddaljili od političnih tem. Zakaj?Mislim, da sem v tej knjigi o politiki povedala vse, kar sem želela. Poleg tega je politika zame dolgočasna tema, saj se stalno menjuje, sama pa se želim kot pisateljica ukvarjati s stvarmi, ki so trajnejše, ki jim nikoli ne bo potekel rok, in takšna je ljubezenska tematika.
Pa vendar, v kolikšni meri sta v Srbiji prepleteni politika in literatura?Vsakdo, ki je napisal vsaj dve vrstici česar koli, ga že vabijo k političnemu intervjuju, saj če takšen človek denimo kritizira vlado, se takoj dvigne gledanost ali branost. Sama dobim vsak dan vsaj deset povabil za gostovanje v političnih oddajah. Ker sem bila nekoč tudi politična novinarka, bi vsi želeli, da s svojimi opažanji zabavam politično sfero, a mene to ne zanima, saj od tega nimam nikakršne koristi. Edino korist imam, če v teh oddajah spomnim na svoje ustvarjanje. Ko pred leti ni želel noben medij pisati o izidu ene izmed mojih novih knjig, kar ni nič nenavadnega, sem trenutke za reklamo izkoristila v precej gledani politični oddaji. Knjigo sem skrila za hrbet in ko so me vprašali kaj pomembnega o politiki, sem rekla: »Bom takoj odgovorila, a najprej naj vam pokažem svojo novo knjigo.« (Smeh.) V srbskem medijskem svetu sicer brez problema dobite svoj prostor, vendar ko ste poslušni, politično korektni in nekomu pripadate. Če pa se tega ne držite, vas dojemajo kot grožnjo. Sama ne pripadam nikomur in sem povsem pomirjena s svojo pozicijo.
Dnevnik srbske gospodinje menda v medijih ni bil opažen, ker niste naročili in plačali kritik. Je to stalna praksa?V Srbiji zadeve delujejo tako, da če kot pisatelj pripadate nekemu literarnemu krogu, za to pripadnost dobite vse, kar potrebujete, tudi kritike. Kot sem že rekla, jaz ne pripadam nikomur, niti politično niti nobeni založbi, temveč sama izdajam svoje knjige. Torej za moj uspeh ni zaslužen nihče drug kot le jaz sama. Nikogar tudi nisem nikoli pozvala, da piše o mojih knjigah, ker se mi zdi to nehigienično, a so kljub temu dobro brane. Mislim, da je bolje ne imeti kritik in imeti bralce kot pa imeti fantastične kritike, a biti brez bralcev.
Iz kakšnih razlogov ste sama svoja založnica?Moj dobri prijatelj Goran Bregović pravi: »Nihče ne zna nečesa bolje od nas kot mi, ki to delamo.« Preprosto želim sama nadzorovati svoj umetniški proizvod in biti kot avtorica neodvisna od založniškega monopola. Sama sem bila prva s takšnim načinom dela pri nas, a so mi kmalu sledili še drugi. Sicer je včasih precej težko, a ne poznam drugega načina. Nisem milijarderka, vendar uspem živeti od svojega dela in se obdržati na sceni. Najpomembneje pa je, da se ob pisanju zabavam, če pa mi ob tem uspe zabavati še druge, potem sem na konju.
