Seveda pa se zmeda, zaradi katere bi bilo evropske volitve najbrž najbolje preprosto odpovedati, ni začela v petek in zanjo ni kriv Zoran Janković. Če pustimo ob strani abotno sago o določitvi datuma referenduma o arhivih, če pustimo ob strani to pasjo bombico, ki jo je naivnim nasprotnikom nastavila prav tista edina stranka, ki se je na evropske volitve pripravila resno in pravočasno (in tu ne mislim le na njihovo lastno listo, z božjo pomočjo sta se na vrhu skupne liste njihove desne konkurence znašla prav njim najbližja kandidata in zvesta kolega iz osamosvojiteljskega združenja), je precej indikativna že sama obsedenost s sestavo kandidatnih list – najprej z ugibanji, nato z govoricami, nato s preverjenimi govoricami, kakšen dan kasneje z neuradnimi in še kakšen dan kasneje tudi z uradnimi napovedmi nosilcev list.

Čeprav je končni spisek, ki ga je proizvedlo vse to dolgotrajno tuhtanje, občutno predolg za volilni prag, ki ga bo treba doseči, nekatere končne odločitve same po sebi niso povsem iracionalne. Vsaj malo je mogoče razumeti privatni želji Jelka Kacina in Iva Vajgla, da se ponovno usedeta na isti stolček (kot stara poslanca sta bržkone še vedno prepričana, da je evropski parlament senat zaslužnih bruseljskih Evropejcev). Na svoj način je mogoče razumeti kandidaturo Senka Pličaniča, s katero si bo zapolnil prosti čas, ki mu ostane od ministrovanja (tega časa bo zdaj očitno še več, kot se je nadejal). Razumni se zdita poteza Zares, da zanje nastopi Darja Radić (seveda pod pogojem, da stranka to počne z dolgoročnim načrtom, da bi še obstajala, in ne zato, da bi prikrila svoj neobstoj) in poteza Solidarnosti, da zanje nastopi Dušan Keber (pa čeprav se ta stranka, kar je nedopustno, tudi po tem, ko je podprla Martina Schulza, še vedno ne more dokončno odločiti, v katero evropsko grupacijo bi se umestila). In nazadnje, v taktičnem smislu je vsekakor mogoče razumeti potezo Igorja Šoltesa, da na teh volitvah hkrati lansira sebe in stranko, ki je še ni – in razumemo ga lahko toliko bolj, ker ve, da je strankin neobstoj zanj kvečjemu prednost.

Tu pa se začnejo prave iracionalnosti. Najprej Igor Lukšič, ki očitno dejansko, kot pravi tudi sam, ne verjame javnomnenjskim anketam, ki celotni dezorientirani stranki kar se da jasno signalizirajo, da ekipa pod njegovim vodstvom NI najmočnejša ekipa. Nato Jože Mencinger, ki nastopa za že ves čas neobstoječo stranko in se ne more odločiti, ali bi Jankovića branil pri odločitvi za ponovni prevzem stranke ali bi mu bilo žal, ker je na koncu resnično zmagal (s čimer zgolj ponavlja Jankovićevo lastno »razcepljenost« med vihravim prvim govorom na kongresu in skrušenostjo po razglasitvi zmage).

Tretja iracionalnost, odločitev Združene levice, da na prvo mesto postavi Violeto Tomič, pa je povsem drugega reda. Prav tista grupacija, za katero je bilo sprva videti, da evropske volitve jemlje najbolj resno, prav tista grupacija, ki se je ob prihodu Alexisa Tsiprasa eksplicitno postavila kot del evropskega političnega kolektiva, prav tista grupacija, ki je posredno povzročila, da so ostale stranke na levici in sredini te volitve vsaj v intenci vzele bolj resno kot sicer, prav tista grupacija, ki bi zaradi vsega tega morala biti prva, ki bi naznanila svojo kandidatno listo in s tem narekovati tempo, je na koncu mečkala najdlje in nazadnje sprejela odločitev, ki je ni mogoče razumeti.

Razlog je preprost: medtem ko je bil izključni cilj praktično vseh preostalih strank in bruseljskih osamelcev zgolj izvolitev v evropski parlament za kakršno koli ceno, bi Združena levica te volitve morala izrabiti za brezkompromisni preizkus potencialne učinkovitosti svoje resnične specifike –ne le glasnega nasprotovanja neoliberalizmu in velekapitalu, ki ga bo več kot prepričljivo znala sporočiti tudi Violeta Tomič, temveč novega političnega diskurza, ki politiko iztrga ekonomističnim floskulam in ki zato ne potrebuje glasbene spremljave in splošne estetike vstajništva.

Ta iracionalnost pa, strogo gledano, ni iracionalnost Združene levice, temveč prej kardinalna napaka njenega dejanskega motorja, Iniciative za demokratični socializem. In če se njeni člani zdaj počutijo, da to ni to, če so morda spoznali, da bi morali nove kriterije uvesti tudi pri oblikovanju kandidatnih list, nima smisla, da čakajo na novo priložnost. Parlamentarne volitve jih bodo očitno prehitele in prehitele jih bodo tudi po lastni krivdi – namreč zato, ker so iz rok izpustili svojo edino priložnost za promocijo. Da je na bistveno neskladje bolje reagirati s konfliktom kot s kompromisom, bi se lahko naučili iz zapoznelega spoznanja Alenke Bratušek – in če je v nekem trenutku geste sposobna predsednica vlade, mora biti tega sposobna tudi nova zunajparlamentarna stranka. Starim strankam svet oprosti marsikaj, novim ničesar.