»Prosim vas, da ta prostor nocoj zapustimo bolj enotni, kot smo bili /.../ Če ostanemo enotni, smo lahko up za to Slovenijo,« je dejal Janković v zahvalnem govoru po izvolitvi za predsednika PS. Torej po tistem, ko mu je pomemben del članstva tedne dopovedoval, da njegovo vztrajanje pri kandidaturi neizogibno vodi k razpadu stranke, in po tem, ko so mnogi na kongresu povedali, da pri pokopu PS ne bodo sodelovali. Razsežnosti Jankovićevega vztrajanja se vse bolj razgrinjajo: prve izstopne izjave so napisane, do konca prejšnjega tedna največja poslanska skupina naj bi se v prihodnjih dneh zmanjšala (vsaj) za polovico. Jankovićev »up za to Slovenijo« se torej vse bolj ruši.

»Prepričan sem, da ima lahko Pozitivna Slovenija predsednico vlade, predsednika stranke in župana glavnega mesta,« je bil najpogostejši stavek ljubljanskega župana v zadnjih dneh. Čeprav je premierka, ne da bi dopustila trohico dvoma, povedala, da v primeru, če ne uživa zaupanja in podpore v lastni stranki, vlade ne more več voditi. Predvidoma jutri naj bi tako Bratuškova obelodanila odstop oziroma povedala, kdaj bo odstopila s premierskega položaja. Padec vlade Alenke Bratušek seveda ne bo prvi predčasni odhod kakšne vlade pri nas. A so dosedanje povzročili spori v koalicijskih vrstah oziroma odtegnitev podpore dela koalicijskih partnerjev. Tokrat pa se je prvič z oblasti neposredno zrušila kar največja vladna stranka sama.

Zoran Janković je kot razlog, zakaj se mora vrniti na čelo Pozitivne Slovenije, nenehno poudarjal nujnost večjega uresničevanja programa stranke: »Trdim, da lahko pomagam tudi vladi pri tem, da zahtevamo večje upoštevanje našega programa Slovenija 2020 v koalicijskih dogovorih.« To, da je politika, ki jo na oblasti udejanja Alenka Bratušek, precej drugačna, kot je program PS, vsekakor drži. Delno je to posledica pritiskov iz Bruslja, delno cena koalicijskih vlad pa tudi majhne moči in avtoritete premierke ter nesposobnosti ljudi v njenih krogih. A bi PS v primeru, če bi bila še naprej največja vladna stranka, imela vsaj do določene mere možnost uresničevati svoj program. Z razkolom in izolacijo na političnem obrobju te možnosti ne bo imela več.

»Tisti, ki so načelni, Erjavec, Virant, bi se morali v interesu države usesti tudi z mano, ne da ves čas padamo na 'štos', da bodo šli iz vlade,« je dejal Janković v uvodnem nagovoru na kongresu. A si koalicijski partnerji tega, da bi bila njihova grožnja z odhodom iz koalicije v primeru Jankovićeve vrnitve na čelo PS zgolj »štos«, ne morejo privoščiti. Odstop Jankovića s položaja predsednika PS je bil namreč njihov izrecni pogoj za vstop v sedanjo vlado, v dobrem letu dni pa se teža bremena poročila KPK, ki je bil razlog za to zahtevo, ni nič zmanjšala. Nasprotno, temu bremenu je bilo dodano še breme obtožnice in več ovadb. Da bi koalicijski partnerji prelomili besedo pri v javnosti tako odmevnem pogoju, si vsekakor ne morejo privoščiti. Zato predsedniki vladnih strank te dni kar prehitevajo drug drugega, kdo bo večkrat ponovil, da je koalicije konec.

Po razpletu na kongresu PS se torej zdijo predčasne volitve, za katere je Janković še v petek zatrjeval, da so šele četrta možnost, tako rekoč edina verjetna pot. Sodeč po nastopih predsednikov strank v zadnjih dveh dnevih se je predvolilna tekma že začela.