Če ste še eden tistih odjemalcev električne energije, ki vsak dan buljite v TV-ekrane, potem se vam zdi, da je normalnost že zdavnaj emigrirala iz našega prostora. Pa ne zato, ker se vsi TV-kanali trudijo kar najbolj črno, katastrofično in brezizhodno prikazati stanje stvari, temveč zato, ker to počnejo tako rekoč nezavedno. Brez načrta. Tako mimogrede skozi majhne simptome.
Prvi simptom: manično prikazovanje denarja. Ni več prispevka na ekranih, ki se ne bi ukvarjal z davki, bankami, finančnimi zagatami te države in krediti ter tajkuni in večkrat vse skupaj ponazoril s šopi bankovcev, strojčkom za štetje denarja, metanjem zvezanih bankovcev in pahljačo denarja v rokah. Je to res skrajni ilustrativni doseg avtorjev prispevkov? To inflatorno prikazovanje denarja govori namreč le o tem, da smo še vedno v obdobju, ko nas pogled na evrske bankovce fascinira. Kot neki prepovedan sadež, nedostopen zaklad ali metafora. V bistvu pa gre le za potiskan papir. Pomensko izpraznjen in prežvečen.
Drugi simptom: posnetki tistih, ki v parlament nosijo podpise. Ali za referendum ali pa za podporo na volitvah. Kot kakšni ministranti hodijo s škatlami v parlament in kamere to spremljajo kot veličasten dogodek. Vsi nasmejani svojo malo zmago zabelijo še s kakšno trobojnico, kakšno debilno izjavo in nastavljanjem kameram. Dvomim, da v kakšni resni normalni državi takšne obskurne procesije uvrščajo med udarne novice dneva. Brez komentarja in brez ironije.
Tretji simptom: ves teden so vse televizije napovedovale včerajšnji dogodek. Kot da gre za konec sveta. Za Melanholijo Larsa von Trierja, ko asteroid sesuje naš planet. Iz enega kongresa stranke so naredili najbolj usoden dogodek po francoski revoluciji. V studie vabili vse živo in mrtvo, da je nekaj ugibalo, nekaj sklepalo, nekaj blefiralo in se delalo pametne. Kongres ene politične stranke je postal bolj vznemirljiv kot največja odkritja zadnjega stoletja. Še dobro, da se ni našel kakšen duhovitež, ki bi predlagal, da od danes štejemo čas na novo.
Četrti simptom: naše razvedrilno zabavne oddaje na ta glavnih televizijah. Le kaj si mislite, ko recimo v eni oddaji, kjer se vsi spakujejo in publika ploska celo napovedi reklamnih blokov, vse temelji na praznih štosih o pivu. Da se vsi nalivajo z vrčki piva in nekaj trobezljajo o nealkoholnem pivu. Ali v eni drugi oddaji, ko se nam skuša prodati kot največjo normalnost tolčenje po kolenih in vriskanje ob frajtonaricah. Da o tretji oddaji, kjer se popolnoma neznani osebki prelevijo v največje glasbene zvezde celotne galaksije, ne zgubljam besed. Edini, ki bi si tam zaslužil nasmešek in aplavz, je kostumograf ali kostumografinja. Pa še to le zato, ker ji je uspelo prekopirati nekaj imidžev. Po možnosti z obilico pretiravanja, da bi nam bebcem pred ekrani le bilo jasno, koga tisti veseljaki predstavljajo na odru. Ja, predstavljajo le eno: totalno izpraznjenost. Brezidejnost. Brezdušnost tega prostora. Morda pa je to vse skupaj še preveč normalno…