Vse ima svoje meje.

Včasih mi očitajo, da pišem presplošno, da ne dajem konkretnih pobud ali predlogov, s katerimi bi pomagal razrešiti težko situacijo, v kateri smo se znašli prebivalci in prebivalke v tej državi. Drži, tega ne delam več prav pogosto. Le čemu, saj to počnejo že vsi po vrsti, tudi bolj kvalificirani od mene, in pri tem niso nič uspešnejši od manj kvalificiranih. Mogoče še manj, saj resni predlogi zahtevajo razmislek, za katerega ljudje nimajo niti časa, kaj šele volje, medtem ko populistične, času všečne zamisli zlahka pritegnejo. Neformalne in tudi formalne pobude in predlogi kar kipijo, razprave o njih, ki bi pomagala ločiti zrno od pleva, pa ni praktično nobene. Vladni ukrepi so pogosto deležni kritik, vendar iz povsem različnih zornih kotov. Vsaka kritika brani kakšno partikularno pozicijo, ki izključuje ali zavrača ostale (vsaj tako se obnaša). Prav zato so zvečine neuspešne. Ostaja nekakšno zasebno lastništvo »vednosti«, ki je v narekovajih zato, ker se kot taka kaže zgolj sama sebi. (Tu nekoliko pretiravam, a ne veliko.)

Sredstva javnega obveščanja pri tem niso posebno koristna. Analiz skorajda ne delajo (še največ jih najdemo v kolumnah). Najpogosteje jih zanima, kakšno podporo ima ta ali ona pobuda ali predlog, torej to, kakšne možnosti ima za »uspeh«. Ne rečem, da je to nepomembno, vendar se stopnja naše podpore (za ali proti) spreminja glede na našo poučenost o relevantnih podrobnostih, zlasti možnih posledicah. Takih analiz, kot rečeno, skorajda ni. Namesto tega takoj vržejo pobudo ali predlog v kakšen kalup. Še zlasti uporabna sta sveto »tržišče« in demonski »socializem«. Naš odnos do idej je implicitno religiozen. Oziroma, če smo natančnejši, je odnos do božanstva. Podpora je skoraj v celoti odvisna ne od vsebine pobude ali predloga, temveč od tega, za čigavo idejo gre. Pri taki intelektualni sceni antiintelektualizem sploh ni več potreben (v enakem smislu kakor rečemo: kdo pri takih prijateljih potrebuje sovražnike?). Že sama intelektualna scena je dovolj antiintelektualna.

Kje so časi, ko sem lahko zagovarjal nesmiselno idejo iz čistega veselja do razpravljanja. Zanimalo me je, kako se bodo znašli tisti, pred katerimi sem jo zagovarjal. Včasih so se, včasih manj, navadno pa je bilo iskrivo in dinamično. Ni mi šlo za to, da bi jo sprejeli, temveč za to, da bi se pokazale meje, do katerih jo je mogoče zagovarjati. Pri tem so se včasih razjasnile kakšne v tistem kontekstu obrobne, za kakšen drug kontekst pa osrednje zadeve. Nekako v duhu znamenitega Swiftovega »skromnega predloga« iz leta 1729, da bi v času lakote na Irskem jedli dojenčke revnih staršev in s tem ubili dve muhi na en mah – se znebili lakote in revežev. Resda sem včasih s tem utrujal in se komu, ki me je vzel preveč dobesedno in ni dojel, da gre za igro, tudi zameril, a to je bila tedaj pač kolateralna škoda. Kdo bi si mislil, da bodo tovrstne divje ideje (ki jih od Swiftovih razlikuje to, da same sebe jemljejo neznansko resno) postale naš poglavitni intelektualni produkt.

Kaže, da se nekateri družbeni procesi odvijajo na perverzen način, »preveč dobesedno« in zato s protislovnim učinkom. V devetdesetih letih so družboslovci postali pozorni na družbene tokove, ki so jih povzeli s pojmom »moderne plemenske skupnosti«. Življenjska skupnost je postala »pleme«, skupina, v kateri so se (med drugim) meje družine nekoliko razpustile in ki je prevzela nekatere njene tradicionalne funkcije, hkrati pa je ponudila močno oporo različnim »identitetam«. Dolga leta se je ta pojem valil po člankih in knjigah, danes pa o njem ne slišimo več veliko. Razlog za ta njegov zaton po mojem mnenju ni toliko v tem, da bi bil ta življenjski slog opuščen, temveč v tem, da je postal v določenem smislu prevladujoč. Vsaj na intelektualni sceni lahko opazimo, da je naša družba res postala »plemenska«, vendar ne v smislu, ki so ga domnevali raziskovalci. V njihovih očeh je »pleme« impliciralo rahljanje socialnih institucij in širjenje svobode njegovih pripadnikov (ali »članov«) pri artikulaciji in doseganju osebnih ciljev. Prikazovalo se jim je kot nekakšna zapoznela uresničitev starih hipijevskih idealov. Dejansko pa smo dobili skupine, ki jih prej kot kakršna koli svobodnost povezuje ideologija. Poenotene so tako zelo, da praktično ne prenesejo odstopanja. Če so se v tem res uresničila prizadevanja hipijevskega gibanja, je bilo to na perverzen način, ki spodnaša prav tisto, za kar je pri hipijevstvu šlo. Približno tako kakor v Mrožkovem Tangu, kjer svobodomiselna starša vzgojita otroka, ki postane fašist. Tak obrat je veliko bolj značilen za družbene procese kakor navadna reprodukcija v tem smislu, da bodo svobodomiselni starši reproducirali svobodomiselni naraščaj, zatiralski pa zatiralskega. Ali pa v tem smislu, da bo »klic po svobodi« rezultiral v dejanski svobodi.

Materialni izraz teh plemen so socialna omrežja. Nikjer drugje niso ideološki svežnji ljudi bolje razvidni. Kot grozdi visijo na tem ali onem vprašanju in podpirajo drug drugega tudi pri najbolj trivialnih mislih. Saj ne, da se njihovi pripadniki ne bi pričkali med seboj, a bolj v slogu starih parov ali ljudi, ki se predobro poznajo. Toda gorje mu, ki ima problem s katero od skupinskih »temeljnih predpostavk« v Bionovem pomenu besede (to so predpostavke, ki jih ne mislimo, temveč jih uresničujemo v praksi). Zlasti seveda z vodjo. In še prej s tem, kdo je vodja. To nikakor ne velja samo za plemena z izrecno izključevalno ideologijo. Demokratičnost ni med temi predpostavkami, tudi kadar nastopa kot geslo. Prosti strelci imajo sicer večji manevrski prostor, zato pa manj podpore in operativnih kapacitet. Poleg tega pravih prostih strelcev sploh ni, saj tudi sami stopajo v različne koalicije. Današnji politični boj se odvija prav med takimi »plemeni«. Je torej bolj vsesplošna vojna kakor boj med jasno začrtanimi interesi. Kakšen izid lahko pričakujemo? Kaj drugega kot razsulo?