Rad se je spominjal svojih nokavtov, svojih močnih udarcev z levico v trebuh, ki so za trenutek razmikali roki pred obrazom, za tisti drobec časa, ki ga je potreboval, da je njegova desnica zletela med njima in z vso silo treščila po reveževem nosu. Če je bil boksar trdovratnejše sorte, je desnici sledila levica in po njej so običajno vmes že posegli sodniki ter odštevali sekunde do njegove zmage. Publika ga je oboževala. Publika je imela rada neusmiljene borce, ki niso taktizirali. Publika je verjela, da mu bo uspel preboj v svet, da bodo njegovo desnico občutili največji boksarji tega sveta. Zlobni glasovi so ves čas šepetali, da so njegovi dvoboji dogovorjeni, da ga vodstvo lige favorizira, da veljaki služijo z njegovimi zmagami. Na govorice je odgovarjal z nasmeškom. In z novimi nokavti.

Potem se je vodstvo lige nepričakovano zamenjalo in njega so nepričakovano izključili iz lige. Njega, ki je bil neporažen in je ring vselej zapuščal dvignjenih rok. Njega, ki je bil na vrhuncu moči, premišljen, taktično zrel in z ubijalskim instinktom. Za nove ljudi na vrhu je bil preprosto prenevaren in neukrotljiv in za kazen si je prislužil dosmrtno prepoved nastopanja v amaterski ligi.

Še zdaj ga je bolel ta poraz. Bolj kot vsi udarci, ki jih je kdaj prejel. Še zdaj je v mislih pogosto stal sredi ringa in jih vabil, naj krenejo nadenj, naj pridejo vsi trije naenkrat in ga zbijejo na tla, če zmorejo, še zdaj je zamahoval proti njim, še zdaj jih je prislanjal na ograjo in besno tolkel po njih.

Njegov dih se je umirjal. Roki je odlepil s kolen in se vzravnal. Nato je počasi krenil proti domu. Spet bo šel v ring, četudi so ga že vsi odpisali in četudi ga nihče noče več videti tam. Še njegovi prijatelji ne. Njegovi nekdanji prijatelji. Odpisali so ga, že zdavnaj so ga odpisali, to je dobro vedel. Po enem samem izgubljenem dvoboju proti tistemu boksarju iz Grosuplja so ga odpisali. Boksarju, ki ga je on že bil položil na tla. Že takrat so ga odpisali. Ko ga je protidopinška komisija obtožila, da je dopingiran, je bil on že davno odpisan.

Če bi Grosupeljčana takrat nokavtiral, bi bilo vse drugače. Ljudje zmagovalcem odpuščajo vse, tudi dopinške afere. Poražencem pa gledajo pod prste. Kolikokrat je samo podoživel tisti dvoboj. Grosupeljčan je padal na tla, ameriški sodnik ga je vlekel stran, vsi so ga vlekli stran, in on se je obrnil in zmagoslavno dvignil roke v zrak. Namesto da bi še enkrat udaril.

Ljudje zmagovalcem odpuščajo vse. Zato bo šel še enkrat v ring. Ne bo ga ustavilo betežno, izmučeno telo, ne bo ga ustavilo niti to, da v ringu nanj čaka ženska. On nima več časti, ki bi jo branil. On bi bil rad le zmagovalec. On mora biti zmagovalec. Četudi za konec premaga mlado, neizkušeno boksarko. On mora oditi z nokavtom, pa če za njim ostane razdejanje. Nekaj v njem ni pristajalo na poraz. Nekaj v njem ga je nagovarjalo, da mora premagati to žensko, da ne sme predati tega dvoboja, da on ne sme biti odpisan.

Njegovo telo se je znova budilo in stekel je po poti proti domu. Njegove noge so se spet dvigovale od tal, začutil je, da se mu moč vrača, kakor takrat, ko se je prvič vrnil v ring, ko je prestopil med profesionalce. A za razliko od takrat ni zdaj nihče več verjel vanj in v njegov uspeh. Zdaj je bil prepuščen samemu sebi, brez podpore navijačev, a zato trdno odločen, da si znova nadene rokavice in stopi v ring, četudi bo v njem stala ona. Moral je v ring, čutil je to, želel si je to in videl je že, kako njegova desnica zamahuje proti njenemu lepemu obrazu in kako desnica potrpežljivo čaka svoj trenutek. Videl jo je, kako omahuje pod težo njegovih udarcev in se seseda na tla.

Moral je v ring. Zunaj njega je bil že premagan, bil je le še nečasten in ponižan poraženec. Njega, ki se je vse življenje uspešno izogibal tujim zamahom, so naposled zbili njegovi lastni nizki udarci, ki jih je namenjal svojim nasprotnikom. Lastne pesti so se obrnile proti njemu in tepen od njih je končno zakrvavel. Zato je moral spet v ring. Da bi spet tepel on. Da bi njegove pesti spet zamahovale v pravo smer. Vseeno mu je bilo, po kom bo padalo, a moral je udarjati, dokler ga ne ustavijo sodniki, ali dokler v ring ne vdrejo razjarjeni navijači. Moral je svojo pot končati v ringu z okrvavljenimi rokavicami na rokah.

Zadihan se je naslonil na ograjo svojega doma. Prišel je do konca, tudi sam se je tega nekje globoko v sebi zavedal. A trma v njem je bila močnejša. Trma, ki bi ji na jugu rekli inat. Trma, ki ga je, pretolčenega in izmučenega borca, pošiljala nazaj v ring. Moral je v ring.