Nič namreč ni napisanega o političnem, vojaškem, ekonomskem, šolskem, kulturnem in še katerem področju, kjer prevladuje angleščina. Nič ni napisanega o kulturno-jezikovnem imperializmu, kolonializmu, diskriminaciji, kršitvi človekovih pravic do enakopravnega sporazumevanja. Nič ni napisanega o dejanskem stanju in razumevanju identitete med Slovenci. Nič ni napisanega o globalnem cilju širjenja angleščine – namreč čim večjem zaslužku na račun vseh nas neangleško govorečih.
Še bolj zaskrbljujoče je, da si danes v Sloveniji slovenščina deli usodo z materialno revščino, moralno bedo in duhovnim obubožanjem. Že v isti številki časopisa najdemo članek o politikih, ki lepo pišejo deklaracije, a grdo zapravijo lastno državo; o mladih izobražencih, ki smo jih usposobili in drago plačali šolanje, pa množično odhajajo v tujino; o kulturniku, ki ravnokar odhaja v tujino za gradbenega delavca, itd.
V naši sobi torej ni toliko problem slona (angleščine) kot pa dejstva, da slovenščina ni dragoceni porcelan, pač pa navadna krama. Na mnogih področjih v Sloveniji je slovenščina že za angleščino. Zato je širše gledano v tej državi pravo vprašanje referendum o priključitvi h kateri od sosednjih držav (Objektiv, 22. marca 2014). Tako bo slovenščina mogoče le obstala kot gospodinjski jezik (izraz pisca članka) in jezik hlapcev v hlevu novega gospodarja.
JANEZ ZADRAVEC, Ljubljana
