Problem pa je v tem, da je Zgaga točno citiral njeno navedbo, da je Kučan Miloševiću »zagotovil svoje 'razumevanje' za njegove interese pri združevanju vseh Srbov v Veliki Srbiji«. Da njena navedba Kučanove izjave ni točna, je razvidno iz tega, da je v knjigi The Three Yugoslavias njegovo izjavo navedla drugače, in sicer: »Kučan je zagotovil Miloševiću, da razume srbsko željo po združenju vseh Srbov, zagotavljajoč, da ne bodo prizadeti člani drugih etničnih skupin.« Med citatom, ki ga je Zgaga kot Kučanovega navedel iz njenega članka The Dissolution of Yugoslavia, in stališčem Rametove v njeni knjigi The Three Yugoslavias je bistvena razlika! V svojem članku sem zapisala, da »če avtorica ne bi bila zapisala 'združevanje vseh Srbov v Veliki Srbiji', bi še verjela, da je pač malo po svoje razumela Kučanov opis pogovora dveh delegacij, toda 'Velike Srbije' Kučan zagotovo ni omenil«. Očitno to drži, saj je v knjigi Kučanovo izjavo citirala bolj skrbno. Rametova pa je ob tem še pristavila, da »niti v članku niti v knjigi nisem nikoli trdila, da je predsednik Kučan zagovarjal agresijo«. Tega ji tudi nisem očitala! Očitno ji je vsebino mojega članka posredovala tretja oseba, ki je zraven še kaj dodala.
Naj opozorim, da sama nisem citirala navedbe z »veliko Srbijo« zaradi avtorice Rametove, ampak zato, ker je njeno misel citiral Blaž Zgaga in na njej tudi utemeljeval svoj očitek na račun Kučana in Slovenije kot tiste, ki da je dajala podporo Miloševiću »pri njegovem prizadevanju za Veliko Srbijo«. Torej bi se morala Rametova jeziti na Zgago, ki je citiral njeno sporno misel iz članka, ne pa bolj točne, iz knjige, kar sicer očita meni. Mimogrede: ne drži, da je šlo za tajni sestanek med Kučanom in Miloševičem – ampak to so že podrobnosti…
Če je bila moja sicer splošna kritika »znanstvenega turizma« v primeru Sabrine P. Ramet pretirana in celo krivična, za kar mi je žal – zavedla me je njena misel, ki jo je citiral Zgaga – pa je sama nedvomno odgovorna za zapis v članku o Kučanovi podpori Veliki Srbiji. Seveda, vsakdo se lahko zmoti, vendar včasih ni dovolj le implicitni popravek (v knjigi), ampak je treba tudi priznati napako. Žal je bila ta napaka podlaga za Zgagovo absurdno obtožbo predsednika Kučana in države Slovenije, kakor je razvidno iz njegovega zapisa (mednaslova) Od dogovora do trgovine z orožjem, torej od dogovora o sporazumnem odhodu Slovenije iz Jugoslavije do (pre)prodaje orožja, ki naj bi jo zagrešila Slovenija – in pri tem še zaslužila! (Pre)prodaja orožja se ni odvijala ne »za državo niti v imenu države, ki bi si tako polnila državni proračun, pač pa se je odvijala na račun države in z zlorabo njenih institucij« (Milan Kučan: Slovenska podpora politiki krvi in zemlje, Objektiv, 12. aprila 2014). Trgovino z orožjem je vodila in izvajala združba pod neposrednim vodstvom takratnega ministrstva za obrambo in ministra, ki je dezavuirala predsedstvo in vlado ter druge državne nadzorne mehanizme! In se desetletja spretno izmikala poročilu o tej trgovini – dokler zadeva ni zastarala za sodno obravnavo – in se izmika še danes! Načelno stališče predsedstva o pomoči, pa tudi prodaji orožja (saj ga je za svoje potrebe morala v tujini kupovati tudi Slovenija!) napadenima Hrvaški in Bosni in Hercegovini ne more pokrivati in ne pokriva preprodaje in še manj preprodaje po oderuških cenah, ob tem, da kupnina in zaslužki nikoli niso prispeli v državni proračun! Zgagov konstrukt o preprodaji orožja, s katero naj bi Slovenija zaslužila, je utemeljen na prvem konstruktu, ta pa je, da je Slovenija (skupaj s Srbijo) z zaroto proti Jugoslaviji uspela doseči svojo osamosvojitev! Kakor da Milošević ne bi hotel zadržati Slovenije v »svoji« državi, saj je bila najbolj razvita in bogata republika! Toda tega si preprosto ni mogel dovoliti, Slovenija je tako rekoč v srčiki Evrope. Predvsem pa je imela formalno pokritje v ustavno zagotovljeni pravici naroda do samoodločbe in na tej podlagi izvedenega in dobljenega plebiscita za osamosvojitev, torej nismo potrebovali nobenega dovoljenja od nikogar. In tudi zarote zoper nikogar ne!
Ne drži, kar je Zgaga zatrdil, namreč da je v svojem članku Kdo je pomagal odpreti vrata pekla? (Objektiv, 22. februarja 2014) »pokazal zgolj informacije o slovenski vlogi pri razpadu Jugoslavije, ki so bile objavljene pri mnogih uglednih svetovnih založbah in medijih, a so bile doslej v Sloveniji zamolčane« (Objektiv, 29. marca 2014). Ni le informiral, temveč je na povsem določenih mnenjih in ocenah utemeljeval svoja stališča o slovenski zaroti proti Jugoslaviji, ki ima izhodišče v njegovi ideologiji.
Ideologija namreč ni nekak skupek predpostavk in stališč, temveč je primarno način razmišljanja, je poseben odnos do sveta, do prostora in časa. Za ideologe je na primer čas linearen: kar nastane, je (naj bo!) večno, recimo ta in ta sistem družbe ali Jugoslavija. Dejansko pa je imela Jugoslavija že ob svojem nastanku v sebi želo smrti – tisti hip, ko je po volji Srbije (kot članice zmagovalne strani v prvi svetovni vojni) iz SHS kot prostovoljne združitve »nastala« Jugoslavija. Pa oktroirana ustava itd. – da ne naštevam znanih stvari! Tako prva kot druga Jugoslavija sta imeli znotraj sebe izpostavljeno, privilegirano politično, ekonomsko in vojaško moč, v prvi je bila to »srbska čaršija«, v drugi Zveza komunistov Jugoslavije. Jugoslavija s toliko notranjih razlik brez take ali drugačne avantgarde (»hegemona«) sploh ni mogla obstajati, ker ni pristala in gradila na teh razlikah kot legitimnih in kot prednosti, ampak je silila v homogenizacijo kot osnovo za apriorno oblast hegemona, »avantgarde« (srbska čaršija, Zveza komunistov). Prva se je zrušila zaradi še večje moči, vojne (primarno zunanji vzrok), druga zaradi vse večje zahteve po demokraciji (primarno notranji vzrok). Zapravili smo zgodovinsko priložnost, da bi ustvarili dejansko dobro-voljno skupnost: šest republik in narodov, veliko manjšin, tri velike veroizpovedi, prelepe dežele od Triglava do Gevgelije, od Panonske nižine do Jadrana – koliko različnosti, ki bi mogle biti izvir neverjetne ustvarjalnosti, ustvarjalnega oplajanja in možnosti, pridobiti si znanje in osvojiti neznane človekove izkušnje. Pa ni šlo! Bodisi zaradi narcizma »majhnih razlik« bodisi zaradi velikih, zgodovinsko pogojenih civilizacijskih. Lahko samo obžalujemo to zapravljeno priložnost!
To raven analize, to notranje smrtno »želo« prve in druge Jugoslavije je treba imeti pred očmi, ko razpravljamo o soodgovornosti in krivdi za dokončni razpad Jugoslavije. Seveda je zgodovinsko zanimivo, kako se je kateri akter obnašal, toda prav glede na to »želo«, ki je podstat njene »usode«, je razpravljanje o »zaroti proti Jugoslaviji« nebistveno. Očitno je to uvidela tudi Banditerjeva komisija, ki je razsodila, da se je Jugoslavija razdružila, kakor je z združitvijo treh entitet nastala prvotna, primarna država, SHS. Če pa se spet spustimo na konkretno politično raven, ne moremo mimo ustaškega atentata na kralja Aleksandra. Hrvaška je kot druga najmočnejša narodna skupnost prva rušila Jugoslavijo, Slovenci smo bili tedaj »drobiž«, ki je nekako skušal lavirati med obema in preživeti… Če pa gledamo konkretno na čas osamosvajanja, nam je leta 1990 šla na roke tudi mednarodna situacija (padec berlinskega zidu). Nismo izolirani ne časovno ne prostorsko od dogajanja v svetu.
Novinar Blaž Zgaga informira slovensko javnost o tem, kako (tudi) razmišljajo razni analitiki o slovenskem osamosvajanju! Toda to počne, kakor da bi prinašal samo resnico v našo deželo, ki je nekakšen osamljen, od medijev in sveta izoliran otok. To pa je njegov ideološki konstrukt (ljudje, žrtve zamolčevanja, ki ga razsvetljuje heroj odkrivanja Resnice); vsa dela, ki jih je citiral, so dostopna v slovenskih knjižnicah, mnoga so tudi prevedena. Menim, da je prav, da smo pripeljali to polemiko do kraja, do tja, kjer se je izkazalo, da je avtor razvil svojo ideološko »zgodbo« na osnovi izrazito enostranskih (predvsem tujih, pa srbskih in hrvaških) interpretacij o krivdi Slovenije pri razpadu Jugoslavije, češ da je bil naš odhod iz Jugoslavije sporazumen s srbsko imperialistično politiko – ko pa smo se ravno zaradi takšne polaščevalne srbske politike želeli/hoteli/morali osamosvojiti! Milošević se Sloveniji ni »odpovedal« zaradi nekakšnega tihega, tajnega dogovora med njim in Kučanom, ampak zato, ker se je moral: po formalni (zakonski) plati, ker je bila samoodločba slovenskega naroda ustavna kategorija, in po politični ter praktični, ker si ni mogel dovoliti krvave vojne tako rekoč v srčki srednje Evrope, v deželi med Italijo in Avstrijo.
In vsa ta »zgodba« o zaroti proti Jugoslaviji, ki jo zagovarja Zgaga, je sestavljena seveda mimo uradnih dokumentov. Dokumentov avtor preprosto ni upošteval ali pa jih je celo zlorabil kot »dokaz« za apriorno postavljene ideološke in moralistične predstave in razlage dogajanja ob osamosvojitvi Slovenije (in Hrvaške!), kakor so jih razumeli in razložili s strani Zgage izpostavljeni tuji avtorji, ki jih je nekritično sprejel in jih širi dalje.
Dokumenti so primarni viri, v njih je »ovekovečeno« neko dogajanje, interpretacije in pričevanja so sekundarni viri. Blaž Zgaga je eden izmed nas, ima v Sloveniji svojo domovino in ima kot vsak naš državljan in sploh vsakdo, ki kjerkoli razmišlja o problemu razpada Jugoslavije, seveda pravico, da misli, kar misli, in si razlaga, kakor si pač razlaga, verjamem pa, da je zgodovina na podlagi dokumentov tista, ki kot zgodovina ostane!
SPOMENKA HRIBAR
