Mag. Monika Rogelj je zgodovinarka v Gorenjskem muzeju v Kranju. Tam skrbi za pomembno zgodovinsko industrijsko zbirko; poleg izdelkov še iz časa Jugoslavije, ki jih je posebej zaznamovalo domače znanje in so jih zbrali v začetku devetdesetih let, preden so začele velike tovarne propadati, se sama vse več ukvarja tudi s socialno zgodovino ljudi, ki so te izdelke naredili, z življenjem delavcev. »Nekdaj je bil prvi maj dan, ko se je slavilo dosežke,« pripoveduje. Praznik delavstva je bil priložnost, da se je še dodatno utrjeval ponos delavcev, da se je okrepilo delavsko zavest in spomnilo na delavski boj, ki si je v nekem prejšnjem zgodovinskem obdobju izboril svoje pravice. »Prvi maj naj bi vse te zmage potrdil na novo.«

Nesporazum zaradi iluzij

Muzejske artefakte danes spremlja pogled, ki ga zaznamujeta nostalgija in grenkoba. Šepeta in kriči se o ogoljufanosti. V zadnjih letih vse več nekdanjih delavcev prinaša v muzej tudi svoje spominske materiale in ohranjene izdelke.

»Ljudje, ki so bili del teh tovarn, se zavedajo dragocenosti izkušenj in nočejo, da se vse pozabi. Konec koncev so to bile tovarne, ki so jih več desetletij skupaj gradili.« Hkrati, spomni Monika Rogelj, so tovarne gradile za delavce.

»Obstajala je jasna dolžnost, da podjetja in občina poskrbijo za primerna bivališča delavcev.« Opisuje razprave, ki so razvidne iz starih časopisov in dokumentarnega gradiva ter so bile v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni stalnica: Kolikšen delež bo prispevala tovarna in koliko občina za izgradnjo kakovostnih stanovanj? Koliko bodo morali primakniti delavci? Kdaj se bo zagotovilo primernejša bivališča za vse delavce?

Tovarne in mesto so rasli skupaj. V nekem obdobju se je priseljevalo v Kranj tudi po dva tisoč novih delavcev letno, v podjetju Sava Kranj so izvedli prvi preizkus, kako bi lahko delovala delavski svet in delavsko samoupravljanje, našteva Monika Rogelj. »Ko berem zapisnike in druge zgodovinske vire, je razvidno, da je bilo delo delavskih svetov tudi zelo zbirokratizirano. Včasih so odločali o malenkostih in stvareh, o katerih bi resnično morali odločiti gospodarski in ekonomski strokovnjaki. Vendar je iz zapisov sej razvidna tudi mnogo večja pripadnost podjetju, delavce so skrbele tako krivice, če so jih opazili, kot to, ali bodo izpolnili norme,« pripoveduje zgodovinarka. »Podjetja, ki so bila zagledana tudi na tuje trge in na Zahod, so že v šestdesetih letih jasno oblikovala politiko izobraževanja in izpopolnjevanja delavcev. Cilj so bili izjemni izdelki tudi v mednarodnem merilu. In prav za te izdelke se mi zdi največja škoda, da smo jih izgubili. V marsikateri tovarni so tedaj razumeli, da samo proizvodnja po tujih licencah, brez lastne dodane vrednosti in inventivnosti, ne bo peljala naprej. Zato so razvili svoje raziskovalne oddelke, dodatno šolali in izobraževali delavce, nadgrajevali izdelke. Kdor je želel nekaj več, je moral vlagati. To se je nato v osemdesetih letih zelo jasno pokazalo. Zazeval je velik prepad med podjetji, ki so ostala na ravni zaposlovanja nizkokvalificirane delovne sile in proizvajanja uniformnih izdelkov, in tistimi, ki so v svoje delavce vlagala, razvijala nove produkte in znanja. Ker so več izvažala in bila bolj prepoznavna, so imela tudi v tranziciji več možnosti za preživetje.«

Leta 1988 je bila velika stavka v Tekstilindusu. Tri leta pozneje je več kot tisoč tekstilnih delavcev in delavk moralo oditi na zavod za zaposlovanje. To pot so delavci tedaj že večinoma prehodili tiho, sprijaznjeni z usodo. »S tem prvim velikim stečajem se je odprl plaz propadanja podjetij in zelo temnega obdobja,« se spominja tranzicije Monika Rogelj.

Zgodovinar dr. Aleksander Lorenčič z Inštituta za novejšo zgodovino je o gospodarski tranziciji v Sloveniji napisal knjigo Prelom s starim in začetek novega. Spomni na končno revizijo Agencije RS za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij, ki je ocenila, da je v obdobju od 1. januarja 1990 do 31. julija 2004 prišlo do oškodovanja družbenega premoženja v vrednosti več kot 104 milijarde (nekdanjih) slovenskih tolarjev. In doda, da ne gre pozabiti, da »je tudi še po uradnem zaključku tranzicije prihajalo do številnih malverzacij. Glavnina dovoljenj za menedžerske odkupe je bila konec koncev izdana po letu 2004.«

Na delu je bil hud nesporazum. »Imeti privatno lastnino brez bogatih lastnikov ali istočasno enakomerno delitev dobička in kapitalizem brez družbenega razslojevanja so le utopične predstave,« pravi ekonomski zgodovinar. »Kapitalizem po meri človeka, kot smo si ga v Sloveniji predstavljali, je žal samo iluzija.« Ob tem doda, da si ob želji po delujočem pravnem sistemu, ki bi sankcioniral goljufije in nezakonita ravnanja, sam želi predvsem pogleda naprej. »Spoprijeti se je treba z realnostjo, imeti jasno vizijo in strategijo za v bodoče.«

Prioritete

V četrtek, ko so na radiu poročali o novem stečaju podjetja v dravski regiji, so v parlamentu razpravljali, kdaj razpisati referendum o noveli zakona o arhivskem gradivu in arhivih. V dopolnitvi programa stabilnosti, ki ga je vlada sprejela isti dan, besed delavec, delavka ali delavci sploh ni. Banke in bančništvo so tako ali drugače omenjeni več kot petdesetkrat. V govorici, s katero se pridobiva evropska sredstva in bruseljske trepljaje po rami, je delavstvo postalo delovno aktivno prebivalstvo. V nacionalnem reformnem programu za leti 2014 in 2015, ki bo skupaj s programom stabilnosti romal v Bruselj tik pred prvim majem, so delavci omenjeni sedemkrat. Govori se o spodbujanju njihove mobilnosti in prilagajanju, krepitvi kompetenc, omenjeni so v opombah znotraj zakonskih citatov. O krajšem delavniku za enako plačilo, ki so ga poskusno začeli uvajati na Švedskem, ni govora. Prav tako ne o obljubljeni vzpostavitvi rezervnega demografskega sklada v okviru pokojninskega sistema. Niti ni omenjen zakon o ekonomsko odvisnih delavcih, ki ga predvideva lani uveljavljena sprememba zakona o delovnih razmerjih.

Glede novih oblik dela, ki formalnopravno ne sodijo med redne zaposlitve po delovnem pravu, so se v Konfederaciji sindikatov Slovenije Pergam odločili narediti korak proti boljšemu razumevanju situacije na terenu. Upajo, da jim bodo rezultati aprila razposlanih anket pomagali tudi pri pogajanjih, ki jih pričakujejo ob pripravi zakona, ki bo natančneje uredil položaj ekonomsko odvisnih delavcev. Vprašalnik je tako namenjen vsem delavcem, ki so »prisilno« samozaposleni in v odnosu ekonomske odvisnosti ali opravljajo delo v drugačnem pogodbenem razmerju, ki jim ne omogoča upravičenosti do delavskih pravic.

Dr. Aleksander Lorenčič pravi, da se je Slovenija nekaj časa uspešno upirala preobratu v miselnost kapitalističnega sistema, ki je pravzaprav pahnila svet v globalno finančno in gospodarsko krizo. »A sčasoma smo tudi mi padli v kalup finančnih malverzacij in špekulacij. Vrednote so se v dvajsetih letih spremenile, vse bolj cenjena sta postala kapital in denar, ki sta sinonima za moč in oblast. Delo kot vrednota pa je v kapitalističnih sistemih izgubilo vrednost. Zakaj? Ker se verjame, da je mogoče obogateti tudi z raznimi špekulacijami. Liberalizem enostavno pred solidarnost postavi individualizem in zasebno korist, kar vsekakor ni recept za zdravo družbo.«

Kako povrniti samozavest, moč in visoka pričakovanja ter zahteve delavcev, so bila vprašanja, ki so Jane McAlevey vodila pri pisanju knjige. Dolgoletna aktivistka in zadnja leta sodelavka ameriških sindikalnih združenj je svoje izkušnje s terena zbrala v knjigi Raising Expectations (And Raising Hell). Informirani delavci, povezani z lokalno skupnostjo, ki sami odločajo o ukrepih, ki jih je treba izvesti, in ne zavračajo a priori možnosti stavke, opozarja McAleveyjeva, lahko zamajejo tudi ustaljene sindikalne strukture, navajene, da se same pogajajo z menedžmentom podjetij ali centri politične moči. Svari tudi pred iskanjem izključno zakonskih, legalističnih rešitev. Predvsem pa zavrača zvračanje krivde na delavce in zahteva večje prevpraševanje vseh organizacij in struktur, ki naj bi zastopale njihove interese.

Teh je dejansko vse manj. V aprilski zavržbi zahteve sindikatov izpred dveh let po ustavni presoji določil še vedno večinoma veljavnega zakona o uravnoteženju javnih financ je ustavno sodišče, opozarja sodnica dr. Etelka Korpič-Horvat, pozabilo na svoje prejšnje sodbe. »Delovno pravo je nastalo in se razvija v demokratičnih družbah zaradi varstva šibkejše stranke, delavca oziroma javnega uslužbenca,« piše sodnica v svojem odklonilnem ločenem mnenju. Ukrep, ki ga uvaja zakon, je »prisilne narave, (in) ogroža pravice delavcev..., saj s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi prenehajo vse pravice, ki izvirajo iz delovnopravnega razmerja.« A vendar se je večina ustavnih sodnikov in sodnic odločila, da ogroženost pravic delavcev ni primerno zatrjevana in dokazana.

Pravice delavcev v puščavi kapitala

Skoraj kot odmev na odločitev ustavnega sodišča Svet Evrope v svojem najnovejšem poročilu State of democracy, human rights and the rule of law in Europe posebej opozarja na krizne ukrepe, ki so pripeljali do stanja, ki krši določila evropske socialne listine, saj ne zagotavlja primerne socialne varnosti in zaščite najšibkejših. »Socialna varnost velja za temelj evropskega socialnega modela. Ne zagotavlja le družbene povezanosti in varnosti pred revščino, ampak podpira tudi trg dela in ekonomsko razvitost,« so zapisali v krovni evropski organizaciji, ki bdi nad spoštovanjem človekovih pravic in vladavine prava. Ob tem so posebej izpostavili tudi odločitev odbora Sveta Evrope za socialne pravice iz julija 2013. V njej je ugotovilo, da je švedska zakonska ureditev, ki je sledila sodbi sodišča EU v primeru Laval, nedopustno posegla v delavski pravici do kolektivnih pogajanj in stavke, ki sta pomemben del svobode do organiziranja. Sodišče EU je namreč v primeru Laval leta 2007 v imenu svobodnega trga in pretoka delavcev dopustilo de facto socialni dumping, ki ga je latvijsko podjetje pri delu na Švedskem izvajalo z neupoštevanjem priborjenih in izpogajanih kolektivnih delavskih pravic na Švedskem.

»Dejstvo je, da interesov državljanov, ljudi, delavcev, danes v parlamentu nihče iskreno ne zastopa,« je skomignil Tibor Rutar, doktorski študent sociologije in član Inštituta za delavske študije. Prihodnji teden bo med otvoritvenimi govorci prvomajske šole o razredih na periferiji. Prepričan je, da sedanji sistem sodelavce sprevrača v tekmece in jih sili, da izberejo med najslabšimi možnostmi. »Dokler produkcijskim procesom vlada kapital, tako da se vse vrti le okoli višanja dobičkonosnosti, ne bomo mogli oblikovati bolj trajnostnih rešitev. Ponovna okrepitev položaja delavcev, tako da se zviša njihov delež v družbenem proizvodu, torej s keynesovskimi ukrepi večanja potrošnje, je lahko le urgentni odziv na stiske in krizo. A potrebujemo tudi bolj temeljne spremembe, ki ne bodo le tiščale delavca pred kapital. Kajti danes imamo lahko produkcijo, tudi če je v vseh pogledih družbeno škodljiva, da je le visoko dobičkonosna. Po drugi strani pa produkcija, tudi če je potrebna in koristna, a ni dobičkonosna, znotraj kapitalistične konkurence nima možnosti, da obstane. Imamo ljudi brez doma in hiše brez ljudi. Zakaj? Zakaj ti ljudje ne morejo začeti živeti v teh hišah? Ker to ni dobičkonosno in ne spoštuje pravil trga,« razlaga Tibor Rutar.

Vendar ne pristaja na determiniranost ali defetizem. »Jaz in moja generacija smo se v to situacijo rodili. To ni naša krivda. Vendar ljudje ustvarjamo svojo zgodovino iz okoliščin, na katere smo naleteli. Tu ni nič dokončno in določeno. Kapitalistične predpostavke in pravila so le ena izmed mnogih. Ni nujno, da ti 'zakoni' obstanejo in določajo našo prihodnost. Tudi suženjstvo in pozneje tlačanstvo sta bila nekoč 'zakonitost'. Danes nista več.«

Med ljudmi opaža po eni strani izjemno razočaranost, a hkrati energijo. »Ljudje si želimo nekaj spremeniti. Rešitev ni, da nam nekdo pove, kaj naj naredimo. To vemo, ali pa bomo do tega sami prišli, saj najbolje poznamo svojo situacijo. Vendar moramo vedeti tudi, da nismo sami. Ključen je občutek solidarnosti. Sijajno bi bilo, če bi se vzpostavile institucionalne poti in orodja, ki bi pomagala delati korake v drugačno smer. Drugačen sistem obstaja in umik dobička kot glavnega smotra vsega v družbi je v resnici edini način.«

V času, ko zgodbe o propadlih podjetjih v Tuzli, v Varaždinu ali v Ljubljani zvenijo podobno in so si avtohtone prakse preživetja podobne v Solunu, Rimu in Mokronogu, bi to lahko bilo celo razburljivo in lepo. Vendar, kot vedo delavci podjetja M TOM iz Mokronoga, ne bo lahko.

Nitka preživetja, ki je več ne izpustijo

Pot do salona oblazinjenega pohištva M TOM, ki se drži delavnice s šivalnimi stroji in delovnimi mizami, je pomladansko pisana in cvetoča. Podjetje, ki je dobro delovalo vse do leta 2008, se je v nadaljevanju zaradi previsoko letečih finančnih avantur vodstva znašlo v dolgovih. Konec leta 2010 so delavci s pomočjo sindikata v podjetju sami zbrali denar, da so začeli stečajni postopek. »To je bil skrajni ukrep za končanje agonije, kajti bili smo že nekaj mesecev brez plač in plačanih prispevkov,« razlaga Damjan Burger, eden od desetih solastnikov in delavcev v podjetju, ki je v zadnjem letu zaposlilo štiri nove delavce zaradi povečanega obsega dela. Formalni direktor podjetja M TOM se spominja, da je leta 2010 ob propadanju starega podjetja TOM šel na davčni urad v Ljubljano. »Ko sem jih opozoril, da že mesece niso dobili vplačanih prispevkov za nas delavce, so mi odgovorili, da jih ne skrbi, saj so na stroje v podjetju že vpisali zavarovanje. Vseeno jim je bilo za nas. Tedaj mi je postalo jasno – človek je v tem sistemu zadnji. Vendar ugotoviš, da moraš razviti debelo kožo, da ti stvari ne smejo priti do živega. To te potem naredi močnega. Ali te situacija zlomi ali pa se odločiš, da je konec teh iger in boš izboril svoj boj. Ni druge možnosti. Mi se nismo pustili zlomiti. Zakaj bi se? Ničesar nismo bili krivi. Lastniki so jemali nove in nove kredite, podjetje je bilo vse bolj zadolženo, banke so jim še kar dajale nova posojila, mi pa smo delali, a na koncu potegnili najkrajšo,« pripoveduje delavec, ki je v nekdanjem podjetju TOM skrbel za razvoj in ekologijo. V novem podjetju so vzpostavili nov informacijski sistem, razvili 3D izrise in tlorise ter naročanje na daljavo. To, so hitro ugotovili, je edini način, da ohranijo kakovost. Trgovinske marže so bile preveč oderuške in izračunali so, da bi drugače morali ponovno pristati na ideologijo večanja kvantitete na račun izkoriščanja delavcev ali nižanja kvalitete. Tega niso bili pripravljeni sprejeti.

Sindikalna zastopnica v TOM-u in sedaj solastnica in delavka v podjetju M TOM Andreja Žago se spominja začetkov konca starega podjetja. Pred tem so bili zoprni meseci. »Kot sindikalna zastopnica sem se počutila kot med dvema ognjema,« se spominja šivilja. »Nikoli ni bilo dovolj. Lastniki niso bili zadovoljni z nami, četudi smo delali po 12 ur dnevno, pa tudi ob sobotah. Ves čas so videli le napake, pri pogajanjih za višje plače ni bilo nobenega posluha. Pritiski so bili izjemni. Na koncu je zaradi tega trpelo vse, tudi družina.« Njena sodelavka in prav tako solastnica podjetja, ki skrbi za tehnologijo in krojenje usnja, Irena Mlakar, doda, da »je vodstvo za vse neuspehe zaradi svojih propadlih visokoletečih finančnih eksperimentov na koncu okrivilo delavce. Predsednik uprave nam je večkrat povedal, da smo za stanje v podjetju krivi izključno zaposleni.« Jezne grenkobe v glasu ni mogoče preslišati. »Vendar smo vedeli, da znamo dobro delati.«

»Stečajna upraviteljica se je nato obrnila na nas, češ da bi bilo treba nekatera naročila še dokončati in dostaviti,« nadaljuje Andreja Žago. Telefon je menda v nekem obdobju stalno zvonil in ljudje so hoteli, da se njihova naročila izpolnijo. »Stečajno upraviteljico je zanimalo, ali bi bil kdo od nas pripravljen ta naročila izvesti in dokončati. Opozorila nas je, da nam poplačila dela ne more zagotoviti. Deset se nas je tedaj odločilo, da delo dokončamo. Klici ljudi pa so se nadaljevali. Spraševali so nas, kaj se dogaja in ali bi lahko naročili sedežne garniture. Tako se je oblikovala zamisel – zakaj ne bi poskusili sami,« razlaga Andreja Žago. »Zbrali smo dobro voljo, korajžo in tvegali. Tako in tako nismo imeli kaj izgubiti. Odločili smo se, da denar, ki smo ga dobili iz jamstvenega sklada, vložimo v svoje podjetje in poskusimo.«

Po treh letih ugotavljajo, da so se odločili prav, četudi nihče ne slika situacije v idealnih barvah. »Pot, ki smo jo prehodili, ni bila enostavna,« opozori Damjan Burger. »Vrgli smo se v vodo in zaplavali. Šlo je za preživetje. Ko pogledam nazaj, je šlo ogromno živcev, bilo je veliko negotovosti, tveganj... Ampak ko si enkrat na poti, rineš naprej. Potem ko enkrat rešiš probleme, se za nazaj zdi vse lahko.« Trenutno jih v lastnem, delavskem podjetju, v prostorih, ki jih imajo v najemu od slabe banke, dela desetina nekoč zaposlenih v TOM-u. Večina ostalih je še vedno doma, brez dela. Delavci in solastniki podjetja M TOM večkrat poudarijo, da niso odvisni od nobenih bank, njihov prvi naslednji cilj pa je zagotovitev lastnega proizvodnega prostora, kar bo odpravilo negotovost podaljševanja najemne pogodbe. Njihov temelj preživetja sta njihovo delo in naročila s slovenskega trga. Pravijo, da jih je dovolj, povečuje se tudi število naročil iz Hrvaške, sami se ozirajo proti trgom severno od Slovenije.

Oblikovali so nov poslovni model, ki je usmerjen v kupca kot fizično osebo brez posrednikov. Vsi zaposleni prejmejo enako plačilo in regres. Ponosa ne morejo skriti. Prav tako sta očitna marljivost in zagnanost. »Sedaj točno veš, da ustvarjaš zase in za sodelavce. Občutek odgovornosti je večji, odnos do izdelka je vezan na skrb, da bo kupec zadovoljen,« opisuje nove razmere Irena Mlakar. »Kajti stavimo in verjamemo, da je dobra beseda od ust do ust najboljša reklama. Posledično je več tudi sodelovanja med nami in podpore drug drugemu. Vemo, da znamo delati dobro. Vsi skupaj. Vsak od nas ve, da je tudi drugi nujni del sistema. Ne gre ne brez šivilje, ne brez tapetnika in ne brez tega, da prodamo sedežno garnituro. Če je treba nekaj narediti, poprime za delo prvi, ki lahko. Ali je treba dvigniti telefon ali pomesti po salonu, ni važno. Tudi če so težave, se pogovorimo in skupaj najdemo rešitve. Komunikacija je sproščena, ni mobinga, ni pritiskov, ni ustrahovanja. Sedaj si želiš delati, prej pa si le treniral poslušnost.«

Andreja Žago tik pred koncem osemurnega delavnika, malo pred drugo uro, po pogovoru odhiti nazaj za šivalni stroj. A še prej med razstavljenimi sedežnimi garniturami in naslanjači, v katerih je skrito tudi njeno delo, reče, da se boji, da prihajajoči prvi maj izgublja svoj pomen. »Dokler delodajalci ne bodo začeli spoštovati svojih delavcev, ne bo šlo na bolje. Šele ko jih bodo primerno plačali, jim plačevali socialne prispevke, jim priznali pravice, ki jim pripadajo, dovolili organiziranje v sindikatu, se lahko kaj spremeni. Delavci so sedaj prestrašeni, tiho in delajo. Tudi to ni prav. Vedeti moramo, da brez spoštovanja delavstva ne bo nič.«

Nazaj v Ljubljani se med elektronsko pošto znajde sporočilo ekipe podjetja M TOM ob prvem maju: »Lastništvo tovarn delavcem, ob tem, da to ni alibi, da bi delali manj, ampak še več in bolje ter si s tem zagotovili finančno trdnost in zaposlitev za nedoločen čas.«

Naj živi prvi maj!