Ste videli film Abeceda? Kaj menite o njem?

Zdi se mi sijajno, da so ta film posneli, kot tudi to, da ima tolikšen odmev. V filmu je veliko prizorov, ki jih dobro poznam in vem, da se odvijajo na mnogih evropskih šolah. Škoda pa je, da film le malo pove o že obstoječih alternativah, da šole, v katerih se lahko otroci in mladostniki svobodno učijo, že obstajajo. Če ne bi bil poznavalec, bi po filmu ostal precej zbegan.

Film prikaže družino Stern: Arno Stern, njegov sin in njegova žena so zelo posebni ljudje. Toda ta alternativna možnost ne obstaja le za posebne ljudi, v Evropi obstaja že več kot 30 šol svobodnega učenja, nekatere z večdesetletno tradicijo. Najstarejša, Summerhill School v Angliji, je bila ustanovljena že leta 1921, veliko so jih ustanovili v sedemdesetih letih. Res je, da je teh šol še malo in so kljub intenzivnemu obveščanju javnosti še vedno premalo poznane. Deloma zato, ker ljudje izhajajoč iz lastnih šolskih izkušenj preprosto verjamejo, da svobodno učenje ne more funkcionirati. Moje izkušnje v šoli, kjer poučujem, so drugačne in zato skušam ljudi prepričati, da je svobodno učenje povsem realna možnost in da jo lahko uresničijo tudi tu v Ljubljani.

Zakaj se te šole težko uveljavijo?

V naši kulturi smo prepričani, da je učenje nekaj napornega, težavnega, da se je z učenjem treba mučiti in je zanj potrebna disciplina. V večini šolstva so prepričani, da je za učenje potrebno tudi rigidno ponavljanje in urjenje. Starši, ki so šli skozi tak šolski sistem, so prepričani, da te poti prostovoljno ne bi še enkrat ponovili, in večina jih je srečnih, da imajo šolo za seboj. Hkrati želijo svojim otrokom le najboljše. Zagotovo si ne želijo, da bi bil njihov otrok kot odrasel nesrečen, brezposeln in brez sredstev za preživetje. Zato so prepričani, da morajo otroka poslati skozi enak šolski sistem, za katerega so sami srečni, da je že za njimi. Vse drugo se jim zdi neodgovorno.

Sploh ko jim pojasnimo, da se lahko pri nas otroci povsem svobodno igrajo ves čas, ko so v šoli, da se učijo prostovoljno in takrat, ko jih to zanima, tako kot so to počeli vse do svojega šestega leta starosti. Tudi šolske oblasti pogosto pravijo: vi gradite gradove v oblakih, tega ne moremo dopustiti, to je neodgovorno. Da bi zgradili zaupanje v te šole in starše prepričali, da je svobodno učenje povsem realna možnost, ki je tudi zelo odgovorna do otrok, bo potrebno še veliko pojasnjevanja.

Ovira pa nas tudi predsodek do zasebnih šol. To me zelo žalosti, kajti svobodne demokratične šole druge možnosti, kot da se ustanovijo kot zasebne šole, pravzaprav nimajo. Res je, da tudi zasebne šole dobimo denar od države, vendar le 65 odstotkov vsote, ki jo dobijo državne, zato se ni mogoče izogniti temu, da morajo svoj delež prispevati tudi starši. Treba je namreč plačati najemnino in ljudi, ki na šoli delajo, četudi zaslužijo precej manj kot učitelji v javnih šolah. Poučeval sem tudi v javni šoli in moja plača je sedaj za približno 1000 evrov nižja kot prej. Kljub temu se soočamo z očitkom, da smo našli tržno nišo in se udobno namestili, takšna šola pa je le za bogate. To v primeru Kapriole res ne drži.

Zakaj ne?

Na naši šoli imamo poseben sistem, s katerim zagotovimo denar za delovanje šole. V proračunu šole so štirje veliki dejavniki. Pri odhodkih najemnina za stavbo in plače učiteljev, pri prihodkih pa denar, ki ga dobimo od države, in prispevki staršev. Mi lahko vplivamo le na dva dejavnika: na denar, ki ga porabimo za plačilo našega dela, in na prispevke staršev. Enkrat letno na šoli organiziramo tako imenovano Schulgeld Party, zabavo, na kateri se s starši dogovorimo o tem, koliko denarja potrebujemo naslednje leto in za kaj ga bomo porabili. Starši o proračunu glasujejo in odločijo, ali ga bodo poskusili uresničiti. Družine zatem anonimno ponudijo znesek, ki so ga na mesec sposobne ali voljne plačati. Ponudbe seštejemo in ugotovimo, ali bi zbrani denar zadostoval za delovanje šole oziroma koliko bi še potrebovali.

V prvem krogu običajno ne zberemo dovolj denarja in včasih je treba prireditev ponoviti. Potem starše obvestimo o zbrani vsoti in o tem, koliko nam še manjka, ter družine prosimo, naj oddajo ponovno ponudbo.

Tako dosežemo, da družine plačujejo šolnino, za katero so same presodile, da so jo sposobne plačevati – na naši šoli se ta giblje od 50 do 400 evrov na mesec. Tak sistem se mi zdi zelo solidaren, res pa je, da zahteva veliko komunikacije. Včasih sproži tudi konflikte, toda zaradi takšnega sistema lahko v našo šolo hodijo tudi otroci družin z zelo nizkimi dohodki. Kljub temu je treba priznati, da je socialna slika na naši šoli nekoliko drugačna, kot je siceršnje povprečje v javnih šolah.

In kakšna je socialna slika na vaši šoli?

Je kar pisana mešanica družin, mnoge tudi sicer izbirajo drugačen način življenja, Freiburg je namreč poznan po močni alternativni sceni. Univerzitetno mesto je zelo ekološko naravnano, veliko družin na naši šoli izhaja iz alternativnih levih gibanj. Precej staršev dela v izobraževanju, torej so se v teoriji že prej veliko ukvarjali s to tematiko. Na šoli imamo tudi kar nekaj družin, katerih otroci so že obiskovali običajno šolo, si pri tem nabrali negativne izkušnje in bili tako nesrečni, da se je bila družina tako rekoč prisiljena ozreti po alternativnih možnostih, če je hotela, da gre otroku bolje.

V klasičnih šolah učitelji običajno govorijo o učencih, vi govorite o družinah, otrocih in mladostnikih. Zakaj?

Družine so pri našem delu močno prisotne. To je tudi nujno potrebno, saj se na naši šoli ne učijo le otroci in mladostniki, temveč gredo skozi izjemno temeljit učni proces tudi starši. Otroci se namreč pri nas počutijo kot riba v vodi, saj se učijo in igrajo, tako kot so to počeli, preden so prišli v šolo. Ne pozabimo, da so se v tem času ogromno naučili. Naučili so se hoditi, naučili so se jezika in še marsičesa. Za starše pa naša šola pomeni velike spremembe v njihovem razmišljanju, pri čemer potrebujejo tudi veliko mero zaupanja in našo podporo. Zato je pri nas veliko informativnih večerov, na katerih starši otrok, ki že dlje časa obiskujejo našo šolo, izmenjujejo izkušnje z »novimi« in poročajo o tem, kako v določenih situacijah znova najdejo zaupanje v to, da takšna šola v resnici deluje.

Pogosto povabimo tudi goste z drugih takšnih šol, organizirali smo kongres, na katerega smo povabili ljudi s svobodnih demokratičnih šol po vsej Evropi. Staršem je treba pokazati, da niso skupina norcev, ki se je spustila v tvegan projekt, temveč se je za ta alternativni model odločilo veliko staršev po Evropi. Delo s starši je pomembno predvsem zato, da otrok ne obremenjujejo njihove skrbi. Dopoldne se otroci v šoli dobro počutijo, dobro jim gre, imajo občutek, da se ukvarjajo z zanimivimi stvarmi, toda če jih doma popoldne pričakata negotovost in dvom, ali je to, kar počnejo dopoldne, dobro, je otrok v sebi razdvojen. Povsem naravno je namreč, da bi rad v očeh staršev užival zaupanje v svoje početje.

Koliko otrok in mladostnikov je na vaši šoli?

Približno 150 otrok od osmega do osemnajstega leta starosti. Naša šola izvaja desetletni šolski program, s katerim lahko šolarji dosežejo malo maturo. Če želijo nadaljevati šolanje na univerzi, morajo še za dve ali tri leta v običajno šolo in tam opraviti maturo.

Kako poteka dan na vaši šoli?

Šola je odprta od 8. do 16. ure, prisotnost pa je obvezna od 8.30 do 13. ure. To pravilo je sprejela šolska skupščina, ki je na naši šoli najvišje telo odločanja. Sestaja se enkrat tedensko dopoldne, vodijo pa jo učenke in učenci. Na skupščini lahko glasujejo vsi prisotni, vsak od 150 učenk in učencev ter 24 učiteljic in učiteljev ima po en glas. Toda ker na skupščini prisotnost ni obvezna in se je udeležijo le tisti, ki jih teme na dnevnem redu zanimajo, običajno na skupščini glasuje okoli 40 do 50 otrok in mladih ter štiri ali pet odraslih.

Zakaj je prisotnost obvezna med 8.30 in 13. uro?

Tudi v Nemčiji je obisk pouka obveza, ki jo predpisuje zakon: kdor svojih otrok ne pošlje v šolo ali pa bi jih hotel poučevati doma, krši zakon. Zasebne šole morajo prav tako izpolniti te zakonske obveze. Naša šolska skupščina se je odločila, da sicer skuša glede prisotnosti pri pouku ohraniti čim več svobode, a se mora držati okvira, ki ga šoli postavlja zakon. Razpravljali smo o različnih rešitvah in večina je sprejela odločitev, da določimo neki osrednji čas, ko je prisotnost obvezna, presoji šolarjev pa prepustimo, ali ostanejo v šoli še v popoldanskem času. Druge podobne šole so po mojem mnenju našle bolj privlačno rešitev, za katero pa mi na naši šolski skupščini ni uspelo zbrati večine. Drugod so določili, da mora biti vsakdo v šoli po pet ur na dan, kar pomeni, da lahko učenci pridejo v šolo med 8. in 10. uro zjutraj in po petih urah gredo. Hkrati pa je treba tudi povedati, da pri nas nihče ni komplicira, če starši zjutraj pokličejo in sporočijo, da imajo obisk v družini ali pa načrtujejo lep izlet in zato otroka odjavljajo od pouka. Dokler se to dogaja v razumnem obsegu, je to še vedno v skladu z zakonom.

Kako lahko glede na vse to organizirate delo na šoli?

V šoli ni obveznega urnika in ni razredov. Otroci pridejo zjutraj v šolo in preživijo dan v šoli povsem po svojih individualnih potrebah. Srečajo se na primer s svojimi prijateljicami in prijatelji na zofi v prostoru, ki je opremljen kot dnevna soba, in se z njimi na dolgo in široko pogovarjajo. Zatem gredo na dvorišče in igrajo nogomet. Vmes obstaja ponudba delavnic in tudi pouka v klasičnem smislu. Tako delavnice kot tudi predavanja nastajajo izključno na željo otrok in mladostnikov. V ta namen enkrat letno zbiramo želje učenk in učencev in jih vprašamo, kaj bi se radi naučili v delavnicah ali na predavanjih. Takrat zberemo zelo veliko predlogov, ki jih nato predstavimo na neke vrste volilnem lističu in ga pošljemo v glasovanje vsem učenkam in učencem. Želje in predloge, ki so dobili največ glasov, skušamo uresničiti.

Seveda se moramo pri tem ozirati na omejene možnosti in ne moremo uresničiti prav vseh želja. V začetku šolskega leta zato potrebujemo vselej teden ali dva, da se uskladimo in sestavimo koledar prireditev, ki ga prelijemo v neke vrste tedenski urnik, na katerem so naštete vse aktivnosti. Obisk teh aktivnosti je povsem prostovoljen in se razume kot ponudba.

Nikdar ne poskušamo sugerirati učencem, da bi vendarle morali obiskati vsaj nekatere prireditve, to je njihova odločitev. Naš namen je namreč, da otroci od samega začetka razvijejo odgovornost in zaupanje v to, da sami vedo, kaj jih zanima, hkrati pa tudi moč, da svoja učna prizadevanja in igro osredotočijo prav na to, ne pa morda na nekaj, kar bi jim drugi sugerirali, da je pomembnejše. Otroke želimo podpreti v njihovih instinktih, v njihovih interesih in v tem, da sledijo svoji strasti po spoznavanju nečesa novega. Prepričani smo, da je to najbolj učinkovit način učenja, saj jih na ta način ni treba siliti k učenju.

Iz lastnih izkušenj sklepam, da predmetov, kot sta fizika in matematika, ni na vašem urniku.

Imate povsem napačno predstavo. Otroci in mladi namreč živijo v naši kulturi in se zavedajo, kaj je v njej pomembno. Nihče v resnici noče biti izločen iz neke kulture. Vsa prizadevanja otrok vse do prihoda v šolo so usmerjena k temu, da bi se vključili v svet odraslih, da bi pridobili znanja, za katera verjamejo, da jih bodo potrebovali. Zato sem vedno znova presenečen, ko ugotovim, kako pogosto so klasični predmeti, kot so materni jezik, matematika in angleščina, zapisani na lističih želja. Presenečen zato, ker se mi zdi lepo, če se otroci upajo odpreti novim obzorjem in cenijo tudi druge zaposlitve. Vendar je sporočilo družbe, da so klasični predmeti, kot so nemščina, matematika, angleščina, veliko pomembnejši od drugih, zelo močno in prodira tudi v našo šolo, četudi se trudimo, da ne bi prevladalo.

Mi lahko naštejete nekaj predmetov, ki jih učenci največkrat zapišejo na listek želja in ste jih uresničili?

Mislite predmete, ki jih ponujamo na tedenskem urniku aktivnosti? Na primer lesna delavnica, delavnica pisanja, jezikovne delavnice, razne umetniške delavnice, gledališka igra, pa tudi povezava naravoslovnih predmetov, poskusi v laboratoriju, vrtnarska delavnica, kuhanje in peka, narava in tehnika, različni športi, športne igre, ogled dokumentarnih filmov, branje knjig mlajšim učencem in podobno. Ena mojih zadnjih delavnic so bile angleške pesmi. Poleg naštetih predmetov sta na urniku denimo tudi klepet s prijatelji in poležavanje na zofi, tudi to so aktivnosti, ki se nam zdijo pomembne.

Ali tudi klasične predmete na vaši šoli poučujete drugače?

Najbolj pomembna razlika med poučevanjem na klasičnih šolah in pri nas je, da so otroci denimo pri uri matematike prisotni le, če se v tistem trenutku res želijo ukvarjati z matematiko. Za odraslega, ki jim pri tem pomaga, to pomeni, da se mu ni treba ukvarjati s tem, kako bo njihovo pozornost osredotočil na predmet. Hkrati so skupine otrok precej manjše kot v klasičnih šolah, običajno delamo s skupinami po osem do deset otrok. To omogoča precej več individualne komunikacije, učitelj se lahko posveti tudi posebnim učnim interesom otrok. Pogosto imajo pri nas ure značaj delavnic, včasih piše na tedenskem urniku le: Niklas je v sobi za jezike. Včasih pridejo otroci k uri s predstavo, da bi se radi ukvarjali z angleščino, jaz pa jim pomagam najti povezavo do tega, kaj bi v resnici radi počeli.

Imajo pri vas otroci domače naloge?

Ne, razen če jih izrecno zahtevajo. Včasih je tako, da se otroci z določeno stvarjo raje ukvarjajo doma, toda domačih nalog v klasičnem pomenu ta šola ne pozna, saj v šoli tudi ni nikogar, ki bi delil naloge.

Torej tudi ni nobenih testov in izpraševanj?

Ne. Naši učenci v Freiburgu sicer lahko opravijo malo maturo, vendar ne pri nas, temveč na partnerskih javnih šolah. Kar 98 odstotkov naših učencev se odloči za malo maturo in so v povprečju za oceno boljši od svojih vrstnikov na klasičnih šolah. Sliši se imenitno, vendar pa bi bilo krivično, če bi se s tem pretirano hvalili, saj, kot sem že dejal, slika na naši šoli ne ustreza povsem povprečju na običajnih šolah. Kljub temu ta podatek pove, da način svobodnega učenja očitno deluje.

Kolikšen delež vaših učencev se vključuje v nadaljnji izobraževalni sistem in kako uspešni so pri tem?

Naša šola je še relativno mlada, obstaja 25 let, in šele pred desetimi leti so nam odobrili sekundarno stopnjo. Pred sedmimi leti so opravili zaključne izpite prvi naši učenci, letno konča šolanje pri nas okoli 15 učencev. Približno polovica jih nadaljuje šolanje, drugi najprej potujejo, nekateri se odločijo za poklicno izobraževanje ali pa za tako imenovano prostovoljno socialno leto (opravljanje prostovoljnega dela na področju sociale in karitativnih dejavnosti).

Tisti, ki nadaljujejo šolanje na klasičnih šolah, so pri tem običajno precej uspešni, vendar pa so pogosto zgroženi nad načinom komuniciranja med dijaki samimi kakor tudi med dijaki in učitelji. Šole, v katere so vključeni, pa poročajo, da naše učence spoštujejo kot cenjene člane svoje skupnosti, tudi zato, ker so aktivni in še vedno postavljajo veliko vprašanj, saj so se pri nas naučili, da neumnih vprašanj ni. Njihovi kolegi iz klasičnih šol pa so izgubili veselje do postavljanja vprašanj, saj se pogosto na neki način ocenjujejo že vprašanja sama, češ, kako lahko kaj tako neumnega vprašaš.

Svobodna demokratična šola sloni na predpostavki, da so učenci aktivni, samoiniciativni in da v procesu učenja sodelujejo. Kaj pa, če tega ni, če nekateri samo lenarijo?

Takšnih primerov je zelo malo. Veliko jih včasih lenari in veliko se jih včasih tudi dolgočasi, toda tudi lenarjenje in dolgočasenje sta pomemben del procesa učenja. Dolgočasenje je v naši kulturi hudo podcenjeno. V teoriji učenja pa je, kot pravi psiholog Klaus Holzkamp, ki ga zelo cenim, dolgočasje afinitivna faza učenja. Morda smo ravno končali z zaposlitvijo, ki nas je zanimala, in se ogledujemo po novi.

Pogosto dolgočasje pri mladih sproži nezadovoljstvo, zato se nam potožijo. Mi pa jim k temu iskreno čestitamo in jim zaželimo, naj ta čas dolgočasja užijejo s polnimi pljuči, saj jih za ta del procesa res ne želimo prikrajšati. Običajno bi jim odrasli v takem trenutku instinktivno najraje ponudili, kaj vse lahko počnejo, da jim le ne bi bilo dolgčas. Toda s tem jim odvzamemo del učnega procesa, v katerem sami ugotovijo, kaj je zanje v naslednji fazi zanimivo in s čim bi se radi ukvarjali. Zato sta lenarjenje in dolgočasenje pri nas zelo cenjena zaposlitev.