Pustite jih v miru s svojo politiko!

V selu Kosovo pri Prištini na Kosovem polju se je naselilo 5 slovenskih rodbin. Poleg njih je naseljenih več srbskih družin iz Bosne, Banata in Srema. Vse te srbske družine so pravoslavne in žive v najidealnejših bratskih in prijateljskih odnošajih s slovenskimi rodbinami, ki so seveda katoliške vere. Te slovenske rodbine je 18. t. m. nepričakovano posetil msg. Kalan iz Ljubljane. Slovenski izseljenci so ga sprejeli z veseljem, kakor se spodobi za dušnega pastirja. Bili so prepričani, da je prišel k njim, da jih utrdi v veri, ljubezni in bratski znosljivosti. Toda motili so se. G. Kalan jim ni prišel oznanjat blagovesti, ljubezni in sloge, marveč evangelij mržnje in sovraštva proti srbskim sonaseljencem pravoslavne vere. Zabičeval jim je, naj se po možnosti izogibajo prijateljskih stikov s svojimi srbskimi sonaseljenci in naj predvsem ne stopajo v nobene rodbinske zveze s pravoslavnimi someščani, ker bi bilo to zanje sramotno in bi bilo tudi v verskem oziru velik greh. (…) S Kosovega so nam poslali tole izjavo: »G. Kalan je prišel k nam. Kakor se spodobi za rojaka, smo ga sprejeli z odprtimi rokami. Prepričali pa smo se, da je nas hotel pridobiti za klerikalno politiko in da je njegov poset imel glavni namen, da zaseje med nami in pravoslavnimi sovaščani seme razdora in prepira. Zato izjavljamo brez ovinkov, da se zahvaljujemo za vsak tak ali enak poset, ki bi imel namen nas spraviti v kakršnokoli protinarodno strujo. Izjavljamo slovesno, da ljubimo svojo narodno državo, in svojega narodnega vladarja nadvse, zato tudi nismo dovzetni za nobene fantome, za katere nas hočejo pridobiti pod krinko avtonomije in federalizma razni klerikalni odposlanci in misijonarji.« (…)

Slovenski narod, 27. aprila 1923

Poglavje o denuncianstvu.

Včeraj smo priobčili izjavo, ki so jo nam poslali naši slovenski naseljenci s Kosovega in v kateri se zavarujejo proti poskusu duhovnega svetnika Kalana zapeljati te naseljence v vrtinec klerikalne protisrbske gonje. Zato nam »Slovenec«, ta organ za poneumnovanje slovenskega ljudstva, očita denuncijanstvo in zliva na nas cele golide najbolj smrdljive svoje gnojnice. Besnilo klerikalnega rokomavha, ki mu je največja slast gaziti po blatu in političnega nasprotnika v nedostajanju stvarnih argumentov obkladati z psovkami in pobalinskimi zabavljicami, nas pušča docela hladne in niti na misel nam ne prihaja, da bi mu sledili na to polje ter mu vračali šilo za ognjilo. Samo eno se nam zdi potrebno ugotoviti: List, ki je pod Avstrijo sistematično opravljal posle nemškovladnega špiclja in ovaduha in ki je smatral za svojo prvo nalogo, da ovaja avstrijskim oblastem vsakogar, ki je bil slovanskega mišljenja in ki je deloval za ujedinjenje Srbov, Hrvatov in Slovencev, nima pravice očitati denunciantstva prav nikomur, najmanj pa nam, ki hodimo že več kakor pol stoletja po ravni poti, ki je nas dovedla k ujedinjenju s Srbi in Hrvati in ki nas pripelje, o tem smo trdno uverjeni, končno tudi k ujedinjenju z ostalimi slovanskimi brati. Na tej poti smo bili vsikdar zgolj in dosledno služabniki narodne misli in nismo nikdar opravljali za Judeževe srebrnike izdajalsko službo, kakor je to storil »Slovenec«, ki se je dal podkupiti od avstrijske vlade, da je ščuval proti vsemu, kar je bilo narodno in slovansko. S to ugotovitvijo zaključujemo za danes poglavje o denuncianstvu, pripravljeni pa smo, da o tem kapitlju še pobližje spregovorimo, ako sta »Slovenec« in klerikalna stranka mnenja, da bi bilo v njih interesu, ako se to vprašanje pošteno začne!

Slovenski narod, 28. aprila 1923

Dober dovtip je napravil včeraj »Slovenski Narod« – seveda nehote in nezavestno – ko je z vso resnostjo dokazoval, da .je bil vsikdar dosleden. Še boljši dovtip bi napravil, če bi dokazoval, da je pameten in dobro informiran.

Slovenec, 29. aprila 1923

V čem je »Slov. Narod« dosleden.

En stalen neizpremenljiv znak »Narod« vendar ima, vsak dan namreč koga denuncira. Danes n. pr. je naznanil gospodu drž. pravdniku kar vse učitelje, pristaše SLS, ki da gazijo svojo prisego kralju, dinastiji in državi že samo s tem, da niso pri narodnonapredni ali demokratski stranki. Bebcu nikoli ne manjka dokazov, tako tudi ne »Narodu«, seveda so ti dokazi njegovega bebstva vredni. SLS namreč, tako piše »Narod«, ministre Jugoslavije smatra samo za »takozvane« ministre, kralja samo za »srbskega« kralja, dinastijo za »krivoversko«, državno upravo za »ničvredno«, itd. itd.

– Kdor to piše, gotovo nima v redu takozvane ščitne žleze, koje normalno delovanje je, kakor je znano, neobhodno potrebno za zdravo funkcioniranje možgan. – Ali gospodov, kakor so dr. Ravnihar, dr. Tavčar, dr. Vodušek in dr. Тriller, ki imajo odločilno besedo pri tem listu, ni nič sram take idiotske pisave?

Kdo je protidržaven? (Na adreso »Slov. Naroda.)

(…) Kako si upate imenovati se »napredno slovensko« glasilo Vi, ki zagovarjate samo metode najhujšega reakcionarstva, Vi, ki se ne sramujete proti tistim, ki danes bijejo ustavni boj za elementarne pravice slovenskega naroda, klicati vislice in strojne puške, Vi, ki propagirate samo nasilje, pravico pesti, teror in diktaturo? Kje se smete imenovati demokratsko glasilo Vi, ki dnevno grešite proti temeljnim načelom resnične demokracije; pravičnosti in svobodi? Kje se upate trditi, da ste državotvoren element Vi, ki hočete da se na vsak način in z vsemi sredstvi, magari s krvavimi, nadaljuje delo, ki se je v vseh teh letih izkazalo kot državo rušeče in uničujoče? (...)

Slovenec, 1. maja 1923

Avtoportret »Slovenskega Naroda« v včerajšnji številki: »Postali smo prešerni in ošabni in domišljamo si, da smo mi hrbtenica države, vsled česar imamo pravico zahtevati, da se vse vrti okrog nas in da mora vse plesati tako, kakor mi žvižgamo. Skratka, postali smo neznosni megalomani, ki s svojo domišljavostjo izzivamo povsod odpor.« Na tem avtoportretu »Slovenskega Naroda« – da ga ne bo kdo zamenjal s slovenskim narodom – manjka samo še ta-le črta: »Postali smo hlapčevski do ogabnosti.«

Slovenec, 3. maja 1923