Za javnost je bilo provokativno že njihovo izražanje skozi nelagodje vzbujajoči nemški jezik. To kolektivno umetniško gibanje, ki naj bi imelo tudi pomembno vlogo pri pluralizaciji slovenske družbe in kulture v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, v letošnjem letu praznuje trideseto obletnico ustanovitve.
NSK so namreč leta 1984 formirali člani treh umetniških skupin, Laibach, Irwin in Gledališča Sester Scipion Nasice, ki so sprva nastopili brez osebnih imen. Ustanovitev so potrdili z glasovanjem in ob tem sprejeli tudi ime skupne tvorbe, kolektiv pa je prevzel obliko nekakšnega »razširjenega in napihnjenega Laibacha z dodano vrednostjo«. Zasedba Laibach je sicer dotlej uspešno delovala že približno štiri leta, a se je želela okrepiti, ker so jo oblasti poskušale utišati in zaustaviti z uradno prepovedjo. V to potezo pa jo je gnala tudi vera v kolektivno akcijo. Vendar je o razlogih za ustanovitev NSK slišati tudi drugačne razlage.
Borut Vogelnik, eden izmed petih podpornih stebrov skupine Irwin, tako pravi, da je NSK nastal zaradi »sodelovanja in zavezništva v nestrinjanju z obstoječo situacijo na področju umetnosti v Sloveniji«. »V skupini Irwin smo sklepali, da slovenski in jugoslovanski umetnostni sistem zgodnjih osemdesetih ni bil integralni del mednarodnega umetnostnega sistema, kot se je zatrjevalo. Na vprašanje, zakaj umetniki iz našega prostora redko in le s posredovanjem države sodelujejo na mednarodnih razstavah, se je odgovor glasil, da je Slovenija pač majhna, kar se nam je zdel dvomljiv razlog. Nenazadnje se je kar nekaj umetnikov, ki so se v sedemdesetih letih izselili iz Jugoslavije, uspešno vključilo v internacionalni prostor. Upali smo, da bo NSK dosegel kritično maso, ki bo na eni strani olajšala vzpostavitev direktne komunikacije s prostori izven meja Slovenije in na drugi omogočila konfrontacijo z institucijami, delujočimi na področju umetnosti v Sloveniji,« pojasnjuje Vogelnik. Po njegovem je že samo dejstvo, da se je tolikšno število umetnikov, odmevno delujočih na različnih področjih, organiziralo v dovolj kompleksen socialni organizem, vzbudilo veliko zanimanja in vneslo precej nelagodja v kulturnopolitično sfero. »Sprožile so se reakcije tako funkcionarjev, kuratorjev, umetnostnih zgodovinarjev kot posameznih umetnikov, ki so s svojim večinoma nestrinjanjem pomembno oblikovali pogoje delovanja NSK.«
Težko ga je bilo prezreti
NSK je leta 1986 prevzel posebno organizacijsko obliko organigrama, v kateri je sodelovanje med skupinami enakomerno porazdeljeno, na čelu tripartitnega sveta pa je bil Imanentni Konsistentni Duh. Kolektivno vodstvo je bilo rotacijsko, člani zamenljivi, vseskozi pa je bila vzpostavljena enakost, kar pomeni, da nobena od skupin ni bila v ospredju. Vsaka je delovala na svojem lastnem področju, v svojem mediju in torej neodvisno od ostalih, a kljub temu se je vzdrževalo visoko raven usklajenosti.
»V okviru NSK so skupine ohranile avtonomijo odločanja in delovanja, posledica česar je dejstvo, da je celotna umetniška produkcija NSK, razen redkih izjem, razdeljena med posamezne skupine, kar se avtorstva tiče. Pravzaprav je edino delo, ki ga podpisuje NSK, NSK sam,« razmišlja glas Irwinov. V zasedbi Laibach pa pojasnjujejo: »Gonila so bila seveda različna, vsaka skupina je imela svoje parcialne cilje, odvisne tudi od narave posameznega medija, so se pa skupine med sabo maksimalno podpirale pri doseganju teh ciljev. Naše stališče, verjetno pa tudi stališče ostalih skupin, je bilo vzpostavitev čim širše fronte povezanega umetnostno-političnega delovanja in ustvarjanje Gesamtkunstwerka, celostne umetnine, ki mora preseči nacionalni prostor in se razplamteti v Evropo in v svet.«
Zasedba Laibach je zadržala osrednjo pozicijo ideologije in se usmerila v »popularno kulturo«, Gledališče Sester Scipion Nasice se je ukvarjalo z gledališkimi dogodki, izhajajočimi iz religijske in ritualne funkcije gledališča, skupina Irwin je prevzela vlogo »kronistov države« ter se specializirala za galerijsko, estetsko in likovno dejavnost, te tri enote pa so se kasneje razvejale na več podenot. Novi kolektivizem je prevzel oblikovalsko funkcijo, Oddelek za čisto in praktično filozofijo je bil v domeni Petra Mlakarja, obstajali pa so tudi zametki arhitekturnega in filmskega oddelka ter modnega oblikovanja, a se niso razvili.
Alexei Monroe, avtor dela Pluralni monolit: Laibach in NSK, prve obsežnejše monografije o tem gibanju, dosegljive tudi v slovenščini, je zapisal, da je bila ena od prednosti kolektiva v tem, da »je vsaka od sekcij NSK nenehno oglaševala dejavnosti drugih in v tem vzajemno krepilnem ciklu tudi dejavnost celote. NSK je bil z delovanjem v več medijih dovolj velik, da si je izklesal prostor kot posebna kategorija oziroma samostojno gibanje. Težko ga je bilo prezreti.«
Primerjava z OF
Kot so člani nekoč sami zapisali, je bil NSK »osnovan kot organizacija, ki dela na področju med ideologijo in umetnostjo«. Borut Vogelnik zatrjuje, da se zgolj z umetniškim delovanjem ne da pojasniti nastanka NSK. »Vsaj toliko kot umetniško sodelovanje je bila za NSK pomembna kulturnopolitična dimenzija tega. Obe smeri delovanja sta bili prepleteni do te mere, da sta se medsebojno omogočali. NSK je bil ustanovljen kot zaveza umetniškemu sodelovanju in zavezništvo v ne-strinjanju z obstoječo situacijo na področju umetnosti v Sloveniji. Nenazadnje smo se, pa ne le v šali, primerjali z OF.« Vendar je kolektiv obenem zavračal dokončno identifikacijo s katerimkoli zunanjim gibanjem, zaradi česar si jih ni mogla prisvojiti ne levica ne desnica.
»Da bi opozorili na svojo specifično razliko, so sami člani že sproti izumljali oznake in s tem preprečevali, da bi jih zlahka predalčkali. Seveda je bil v ospredju njihovega interesa odnos med umetnostjo in ideologijo, vendar pa je ta presegel kontekst razpadajočega socializma in je za svojo tarčo vzel tudi zahodni umetnostni sistem in njegovo dominantno terminologijo. Retro(avant)gardizem, retroprincip, potencirani eklekticizem, uporaba hegemonega nemškega jezika, nadidentifikacija so oznake, ki sicer omogočajo primerjave z mednarodnim žanrom institucionalne kritike, ki močno obvladuje mednarodno umetnost zadnjih štirideset let, toda bolj ko primerjamo skupine NSK s sorodnimi tendencami v svetu, več razlik vidimo. Pri njih ni šlo niti za kritiko niti za ironijo niti za razbijanje obstoječega, ampak za gradnjo drugačnega,« svoj pogled primakne Zdenka Badovinac, direktorica Muzeja sodobne umetnosti Metelkova in Moderne galerije, kjer bo sredi decembra letos postavljena obsežna razstava o NSK v osemdesetih letih.
Ta velika poznavalka dodaja še, da so bile umetniške geste NSK-jevcev vedno tudi strategije, ki so stremele k realnemu učinku. »Če razumemo KSEVT v Vitanju tudi kot dediščino prizadevanj Dragana Živadinova v sklopu NSK, se je to zgodilo v najbolj dobesedni obliki. Če pogledamo projekt East Art Map, vidimo, kako je skupina Irwin, ki ji je bila dodeljena vloga kronista NSK, to vlogo zdaj razširila na zgodovinjenje umetnosti Vzhodne Evrope. In če danes poslušamo Laibachove žvižgače, se zavedamo, kako aktualno je govoriti z jezikom tistih, ki imajo moč manipuliranja.«
Protislovna simbolika
Gibanje NSK je temeljilo na nenehnem spreminjanju ali retrokonstrukciji, zaradi česar je praktično nemogoče zaobjeti njegovo bistvo. Toda teoretik Alexei Monroe je v Pluralnem monolitu izrazil prepričanje, da je ena ključnih energij, iz katere so črpali svojo dinamiko, »zakon protislovja«, kar se očitno kaže v Irwinovi podobi sejalca, ki v tradicionalnih kmečkih oblačilih odločno koraka naprej, a ne po poljih, marveč po stilizirani upodobitvi težkoindustrijskih Trbovelj. Kot takšen bi lahko označili tudi sporni plakat Novega kolektivizma za dan mladosti leta 1987, ki namiguje na podobnost fašizma in komunizma, saj je fašistični plakat preobrazil z jugoslovanskimi simboli. Monroe ugotavlja, da dela NSK utelešajo paradoksnost vsakega sistema, vendar protislovij ne razrešujejo, temveč to nalogo prepustijo opazovalcu, s čimer ga poženejo v razmislek o njih. Ravno zaradi teh skrivnostnih lastnosti pa ustvarjajo fascinacijo.
Omenjeni teoretik trdi še, da je kolektiv v svojih stvaritvah pogosto na plano privlekel moteče lastnosti, ki so v nasprotju z javno podobo sistema. »Tako seveda ni skrivnost, od kod izvira njihova estetika. Izvira iz slovenske zgodovine. Preprosto so uporabili potlačene elemente in jih intenzivirali bolj, kot bi jih lahko kdorkoli drug,« je v intervjuju za naš časopis pred leti dejal Monroe. Ob tem je menil, da provokativnost ne izhaja toliko iz same uporabe teh simbolov, temveč iz dejstva, da namen te uporabe v resnici ni jasen. Tako je posvojitev Malevičevega črnega križa, ki se je pojavljal tako na ovitkih Laibachovih albumov in plakatih, v Irwinovih delih kot tudi simboliki Gledališča Sester Scipion Nasice, že ob premierni predstavitvi v Trbovljah sprožila buren odziv javnosti, saj je na plano privlekla različne asociacije na sporna vprašanja slovenske zgodovine.
Delo NSK je bilo pogosto »narobe« razumljeno, vendar ravno brez tega njihova umetnina ne bi bila popolna. Površni opazovalci so jih nemalokrat povezovali z nacisti, zaradi česar so imeli Laibachi še ob začetku novega tisočletja pogosto težave z iskanjem prizorišč za nastop, mnogi pa so jih dojemali tudi kot borce proti socialističnemu režimu, a po mnenju Monroeja niso bili subverzivni, temveč jih je gnala želja po raziskovanju in razkrivanju skritih mehanizmov v ozadju sistemov.
In kaj na raznolike interpretacije njihovega dela pravijo Laibachi? »V osemdesetih je bil to seveda tudi del naše igre in strategije, ker smo velikokrat prodajali tudi prazno meglo in je bilo okoli nje treba vzpostaviti vsaj mističnost, če je že vsebina umanjkala. Ampak to so bile v glavnem vaje v slogu in so nas v bistvu zabavale. To, da bi lahko bili narobe razumljeni, nas je še najmanj skrbelo. Bolj bi lahko bilo zaskrbljujoče, če bi nas razumeli 'prav' – karkoli že bi to lahko pomenilo.«
V državi brez ozemlja
Kmalu zatem, ko je Gledališče Sester Scipion Nasice leta 1986 v Cankarjevem domu uprizorilo zdaj že kultno predstavo Krst pod Triglavom, ki je močno zaznamovala slovenski teater, se je samoukinilo in ponovno vzniknilo kot Rdeči pilot, nato pa se leta 1990 z Draganom Živadinovom na čelu preobrazilo v Kozmokinetično gledališče Noordung. Prav v tistem času pa se je zlomil tudi socializem, kar je privedlo do razpada Jugoslavije in s tem spremenjenih pogojev za delovanje NSK.
»Na menjavo režima kot kolektivna organizacija nismo bili dovolj dobro pripravljeni, zato smo – v smislu nadidentifikacije z državo – v bistvu razpadli po šivih, kot je razpadla tudi država Jugoslavija. Samo da mi tega še nekaj časa nismo vedeli, oziroma si – podobno kot Miloševićeva Srbija – tega nismo hoteli priznati. Vsaka skupina je imela svojo interpretacijo transformacije in skupna stališča in vizije niso več obstajali. Zadnji projekt, ki smo ga ustanovili in lansirali kolikor toliko skupno, je bila ustanovitev virtualne države v času, države NSK, ki pa se v dvajsetih letih obstoja ni razvila v nič konkretnega, razen v svoj lasten mit,« menijo v skupini Laibach.
Država NSK, ki je država brez fizičnega ozemlja in se tako ne istoveti z nobeno obstoječo državo, je bila ustanovljena leta 1992, torej v času, ko se je pojavila vrsta novih držav, tudi Slovenija. »Toda namesto teritoriju NSK podeljuje status države mišljenju, ki spreminja lastne meje v skladu z gibanjem in spreminjanjem svojega simbolnega ter fizičnega kolektivnega telesa. NSK država v času je bila ob svojem nastanku definirana kot abstrakten organizem, suprematistično telo, instalirano v realni socialnopolitični prostor, kot skulptura, sestavljena iz konkretne toplote teles, gibanja duha in dela njenih članov,« opredelitev ponudi Borut Vogelnik.
Država NSK že od leta 1993 v sodelovanju z ministrstvom za notranje zadeve izdaja tudi potne liste. Tega lahko prejme vsakdo, ki je pripravljen sprejeti ustanovitvena načela. Število državljanov, ki so razpršeni po vsem svetu, je do danes doseglo petnajst tisoč, njihov prvi kongres pa je bil oktobra 2010 v berlinski Haus der Kulturen der Welt. Od takrat je bila organizirana vrsta srečanj, dogodkov, razstav, predavanj in simpozijev ter celo krst nekajmesečnega otroka, ki ga je na povabilo staršev v eni od londonskih knjigarn izvedel Peter Mlakar. Ravno v teh dneh pa se v Leipzigu odpira prvi bienale NSK ljudske umetnosti, s čimer se opisuje prakso ustvarjanja umetniških del med državljani NSK, ki se je direktno navezovala na motive, postopke in projekte, prepoznane kot značilne za NSK.
Zapuščina NSK je vedno pogosteje vključena v relevantne preglede sodobne umetnosti, kot sta Living as Form Nata Thompsona ali Dark Matter Gregoryja Sholetta, o njej so v londonski galeriji Tate Modern organizirali simpozij, E-Flux v New Yorku je odprl Elektronski Konzulat NSK Države v Času. Laibachi so mnenja, da je današnje poslanstvo NSK, da »se ozgodovini in mogoče navdihne naslednje generacije«.