Znanstvenike je nenavadna svetlost supernove, ki je bila 100-milijardkrat svetlejša od našega sonca, tako presenetila, da so jo uvrstili v povsem svoj razred eksplozij zvezd. Čeprav so sicer uspeli zabeležiti že podobno svetle supernove, je bila po besedah dr. Roberta Quimbyja z inštituta Kavli Univerze v Tokiju supernova PS1-10afx nenavadna v vseh pogledih. “Prehitro se je razvijala, njena domača galaksija je preveč velika in bila je preveč rdeča,” je pojasnil Quimby.
Zaradi omenjenih odstopanj je Quimbyjeva ekipa posumila, da bi se med nami in supernovo lahko nahajalo polje močne gravitacije, ki bi po zaslugi ukrivljanja prostor-časa delovala kot nekakšna gravitacijska povečevalna leča. Sprva so menili, da bi lahko šlo za super masivno črno luknjo, a niso imeli nobenega neposrednega dokaza, da njihova ugibanja držijo.
Sedaj so s pomočjo teleskopa na Havajih teorijo o gravitacijski leči uspeli potrditi, a izkazalo se je, da vzrok za povečavo ni bila črna luknja, temveč galaksija, ki je zaradi povečane svetlobe eksplozije pred tem niso uspeli zaznati.
“Čeprav nam je galaksija, ki je delovala kot leča, bližja od supernove, je manj vidna, ker ima starejše zvezde, ki kot stare svetilke ne sijejo tako svetlo,” pojasnjuje Quimby. Ko je prišlo do supernove PS1-10afx je bilo vesolje namreč skoraj milijardo let mlajše od trenutka, ko je njena svetloba dosegla galaksijo, ki je delovala kot leča.
Dodaten problem za ugotovitev, da se je med supernovo in nami nahajala gravitacijska leča, je predstavljalo dejstvo, da so bile kljub učinku ukrivljanja prostor-časa, ki je najverjetneje ustvarilo štiri različne podobe suprenove, podobe po atmosferskih motnjah videti kot enotna podoba. Zaradi tega poenotenja več podob je bila svetloba supernove tudi tako izjemno svetla.
