Med igro s soigralci govorim angleško

Ne, nismo še vrgli puške v koruzo. Izgubili smo le za gol in še vedno lahko presenetimo v nedeljo v Montpellierju. V napadu smo naredili precej neumnosti in posledično dobili precej zadetkov iz hitrih (pol)protinapadov. Gostje so imeli tudi pet sedemmetrovk, ki jih je uspešno izkoriščal Dragan Gajić in skupaj s (pol)protinapadi dosegel dvanajst golov. Na postavljeno obrambo nobena ekipa ni blestela, prav tako si nobena ni priigrala občutnejše prednosti. Na koncu je odločil vratar Thierry Omeyer. Najprej je ustavil sedemmetrovko, Montpellierjev napad sem ustavil z obrambo in žogo vrgel v protinapad, a Omeyer je dve sekundi pred koncem preprečil izenačenje na 26:26. Kar se mene tiče, je bila zadeva čudna. Trener me je zamenjal že v 14. minuti, nato pa me v igro poslal šele v zadnjih treh minutah.

Dunkerque je slavil na vročih gostovanjih v Parizu kot v Montpellierju. Je v naletu in ne verjamem, da bo izpustil iz rok fantastično priložnost za naslov prvaka. V gosteh ga čaka še petouvrščeni Toulouse, a mislim, da bo vodilna ekipa lige tudi tam zmagala. Ima najboljšo obrambo v ligi, standardno dober je vratar Gerard, moj Nantes pa ima drugo obrambo v ligi. Zanimivo je, da smo premagali Dunkerque na njegovem igrišču tako v ligi kot pokalu. A pomembno je, da Dunkerque ni izgubljal niti na majhnih tekmah proti na papirju sicer slabšim nasprotnikom, kjer smo preostali klubi velikokrat kiksali.

Igramo na štirih frontah, v povprečju pa le z devetimi, desetimi igralci. To je zelo naporno in je težko zdržati, zato ni čudno, če kje pademo. Naš cilj je ponovna uvrstitev v pokal EHF, kamor peljeta tretje in četrto mesto. Jutri gostujemo v Tremblayu in to je za nas »meč žogica« v boju za četrto mesto. Če zmagamo, bi to moralo zadostovati za končno četrto mesto, kajti naša neposredna tekmeca, peti Toulouse, ki za nami zaostaja za dve točki, in šesti Cesson, ki zaostaja za štiri, še prihajata k nam v Nantes. Če ne bi mi nepričakovano izgubili doma z Nimesom, bi se lahko vključili celo v boj z Montpellierjem in PSG za drugo mesto.

Gostujoči krožni me je v protinapadu z žogo zadel neposredno v predel med moškostjo in trebuhom. Ker me je kar precej bolelo, je sodnik prekinil igro. Ko sem prišel k sebi, me je vprašal, ali je z mano vse v redu. Sodnik je imel malce obilnejši trebušček kot jaz, zato sem mu odgovoril, da če bi jaz imel takšnega kot on, mi verjetno ne bi bilo nič. In pri tem sem ga nežno pobožal po trebuhu. Šlo je za šalo, skeč. Ob tem pa smo se vsi smejali – sodnik, igralci obeh ekip in gledalci.

Obiskoval sem tečaj francoščine, pred začetkom nove sezone pa ga bomo avgusta imeli spet, da obnovimo znanje. Nekaj sem se naučil, francosko pa bolje razumem, kot govorim. Priznam, da govorim bolj raztrgano, mečem besede skupaj. Manjka mi »zicleder«, moral bi kakšen večer bolj pogledati v knjige in se učiti. Glavno je, da znam toliko francosko, da nisem niti lačen niti žejen. (smeh) Med igro, ko je treba stvari hitro povedati, s soigralci govorim angleško. Kdo bi me čakal s francoščino, med tem bi bilo vsega že konec.

V Nantesu sem večinoma sam. Družina me v povprečju obišče enkrat na mesec in pol ter potem ostane v Franciji nekaj tednov. Sproti se usklajujemo glede obiskov, saj imam veliko rokometnih obveznosti: treningi, tekme, potovanja... Veliko časa vzamejo predvsem potovanja. Le za primer: v štirih dneh nas čakata dve tekmi na gostovanjih, zato bomo iz Nantesa odsotni več kot pet dni. Danes potujemo v Tremblay, kjer bomo jutri igrali ligaško tekmo, nato nas v nedeljo v Montpellierju čaka povratna tekma pokala EHF in domov se bomo vrnili šele v ponedeljek.

Sobotnega derbija v Zlatorogu si nisem ogledal po televiziji, sem pa prebral, da so Celjani suvereno zmagali. Na naslednjih štirih tekmah niti eni niti drugi verjetno ne bodo izgubili, zato bo o prvaku odločal medsebojni dvoboj zadnjega kroga v Rdeči dvorani. Celjani so premagali Gorenje tako v pokalu kot pred dnevi v prvenstvu, so trenutno v boljši formi in imajo po dveh zmagah tudi psihološko prednost. Čeprav igrajo zadnjo tekmo v gosteh, imajo več možnosti za uspeh. Med reprezentančnimi pripravami v Zrečah sem celjskemu igralcu Luku Žvižeju dejal, da imajo Celjani boljši vratarski dvojec kot Velenjčani in da mora ta razlika enkrat priti do izraza. Skok in Lesjak se bolje dopolnjujeta, čeprav v tej sezoni mogoče malce manj kot v minuli, a še vedno dobro, poleg tega pa sta tudi bolj izkušena kot Burić in Taletovič.

Uh, to bosta zelo zahtevni tekmi, še posebej, ker bosta ob koncu dolge in naporne sezone. Za preboj v Katar bomo morali odigrati dve fantastični tekmi: najprej v Veszpremu, potem še v Velenju. Z Madžari imamo sicer slabe izkušnje, saj so nam v dodatnih kvalifikacijah pred leti že preprečili pot na veliko tekmovanje. A takrat smo bili za neuspeh krivi predvsem sami. Ne, junija ne bo šlo za maščevanje, ampak bo to povsem nova zgodba. Čas je že, da spet odigramo dve dobri tekmi, tako kot smo igrali na lanskem SP v Španiji. Ponoviti moramo tudi takšno »fajtersko« tekmo, kot smo jo odigrali januarja proti Ukrajini v Velenju. Ampak takšne tekme ne bo treba ponoviti proti Madžarom le enkrat, ampak dvakrat. A prepričan sem, da smo tega sposobni.