Ni mi treba več delati za preživetje na način mezdnega delavca. V mladosti pa je bilo drugače: če je žena hotela novo kuhinjo, sem napisal roman. Zdaj je za mano veliko minulega dela, toliko avtorskih pravic je naloženih okoli mene, da mi, kljub temu da mi jih sistematično kradejo na vseh koncih in krajih, še vedno dovolj ostane. Že Peronarji, moj prvi roman, ki sem ga napisal kot študent, so bili tako dobro prodajani, da sem lepo živel vse leto. Posebnega zadovoljstva v materialnih stvareh ne vidim. Sem notranje usklajen, ne želim si stvari in reči, ki mi niso dosegljive. V tem je vsa modrost in razlika med »srečo imeti« in »srečen biti«. No, včasih kdo reče: »Če bi bil tako bran pisatelj, kot si v Sloveniji, v Ameriki, bi imel milijonkrat več denarja.« Jaz pa odvrnem: »Ali pa sploh ne bi bil več pisatelj.« Kdo ve. Nedeljski dnevnik