Jure Meglič z Azerbajdžanom po olimpijsko kolajno

Po športni plati je vse enako, torej voda in čoln, le zastava je drugačna. Še vedno sem na startu le jaz, moram so pognati v kanal in skušati izpeljati najboljšo vožnjo, ki sem je sposoben.

Po izbirnih tekmah lani, ko se nisem uvrstil v slovensko reprezentanco, sem bil prost tekmovalec. K meni so prišli predstavniki Azerbajdžana in smo začeli pogovore, da bi nastopal za njih. Odločitev za prestop je bila povezana izključno s tem, da želim nastopiti na olimpijskih igrah. Prek Azerbajdžana je pot do Ria de Janeira vendarle lažja kot prek slovenske reprezentance, kjer je konkurenca izredno ostra. Kot nosilec kolajne s svetovnega prvenstva sem imel za olimpijski London 2012 za tekmeca svetovnega prvaka Petra Kauzerja, s katerim sva bila najboljša tudi v svetovnem pokalu. Imeli smo nekaj sestankov s predstavniki Kajakaške zveze Azerbajdžana, nato pa sva z Janezom Vodičarjem odšla na sklepni dogovor v Baku.

Ne. Pomaga mi pri nekaterih stvareh glede treninga. Ker odlično govori rusko, je bil v veliko pomoč pri pogovorih. Doslej sem bil dvakrat v Bakuju, saj sem moral pridobiti potni list Azerbajdžana, da sploh lahko tekmujem. Trenutno imam dva potna lista.

Da. Telo je še vedno v takšnem stanju, da lahko naredim vrhunske rezultate. Tekmovalna pravila mednarodne kajakaške zveze so žal takšna, da ima država v vsaki disciplini lahko le en čoln. Zaradi izredne interne konkurence imajo podobne težave kot v slovenski tudi v francoski reprezentanci, zato nekateri izberejo drugo državo. Celo trenerji povedo tekmovalcu, da se mu verjetno ne bo uspelo uvrstiti v francosko ekipo, zato naj raje gre drugam.

Potrebuješ dovoljenje kajakaške zveze svoje domovine. Če ga ne dobiš, ti preostane le to, da se poročiš v državo, za katero želiš tekmovati.

Ne. Vse je potekalo brez težav. Še vedno treniram doma, skoraj vsak dan sem v Tacnu, srečujemo se na tekmah, ostali smo prijatelji.

Vsi so odločitev sprejeli pozitivno. Pogovoril sem se z domačimi in dekletom. Soglasno so podprli mojo odločitev, ker vedo, kako si že od tekmovalnih začetkov želim olimpijskega nastopa. Ne nazadnje bo tudi v slovenski reprezentanci en tekmec manj za mesto v ekipi.

Osebno je nisem doživel. Verjetno se ljudje pogovarjajo marsikaj, a odločitev je moja, za njo trdno stojim. Tekmujem za drugo državo, to pa ne pomeni, da sem odslej drugačen človek in kaj manj Slovenec v srcu.

Meni trenutno kot reprezentantu Azerbajdžana kaj drugega niti ne preostane. Vedno sem bil privrženec tega, da bi vsa ekipa sodelovala in delala skupaj pod enim zveznim trenerjem. Žal smo bili vedno razpršeni po klubih, a tudi takšen način dela s klubskimi trenerji je prinesel velike uspehe. Kauzer trenira v Hrastniku, Ljubljančani v Tacnu, Primorci v Solkanu. Ker se največ dela opravi v klubih, je samoumevno, da želi vsak tekmovalec imeti na tekmah ob sebi ljudi, ki jih najbolje pozna.

Normalen. Takšen, kot je med vrhunskimi tekmovalci. Skupaj smo tekmovali in se veselili uspehov. Meni je bilo zelo lepo, ko sva bila oba na stopničkah za zmagovalce. To so lepi trenutki, ki jih nikoli ne pozabiš.

Če prihajaš iz slovenske šole kajaka, je logično, da se na olimpijskih igrah boriš za kolajno. Olimpijske igre so sicer vedno nepredvidljive. Gre za posebno tekmo. Upam, da bom videl pet olimpijskih krogov in v Braziliji pod njimi poskušal svojo srečo.

Da. Če prihajaš iz slovenske šole, imaš dobro osnovo. Slovenski slog veslanja je zelo kakovosten, po tehnični plati zelo izpopolnjen. Lahko bi bilo več sodelovanja, da bi vsi klubi po enakem sistemu učili že otroke.

V slalomu da, saj nimajo niti ene proge. Trenutno sem edini tekmovalec na divjih vodah. Imajo zelo kakovostne tekmovalce na mirnih vodah, tudi svetovnega prvaka. V načrtih imajo tudi razvoj slaloma na divjih vodah. Za Rio 2016 bom seveda moral izpolniti mednarodno normo.

V Sloveniji so bile razmere dobre, saj sem bil kot športnik zaposlen v Slovenski vojski, iz katere sem izstopil, saj ne moreš biti njen član in tekmovati za drugo državo. To je odločitev, ki je bila sprejeta z razlogom in zavedanjem, da je tudi tvegana, ker v športu nič nimaš vnaprej zagotovljenega. Glede finančne plati je najpomembneje, da imam optimalne razmere za trening, nagrade pa so odvisne od tekmovalnih dosežkov.

Trener je Fedja Marušič, psiholog Matej Lunežnik, fizioterapevt Matej Ipavec. Stroške za njih plača neposredno Azerbajdžan, za kar poskrbi tehnični direktor zveze, jaz le veslam. Še vedno sodelujem s klubom Tacen in upam, da bo tako tudi še naprej. Koliko bo sezona stala, ne vem, to bo znano na koncu. Servisni del mora biti urejen, zlasti glede mojih težav s hrbtom, potem ko sem imel zaradi težav s hernijo kar dve operaciji hrbta. Če primerjam kalvarijo z bolečinami leta 2011 na svetovnem prvenstvu v Bratislavi, je trenutno počutje sanjsko.

Ne, ker me vedno zanima le prihodnost, kaj moram narediti, da se težave ne bi več ponovile.

To je povsem novo področje, saj je v preteklosti za vse to zelo dobro poskrbel direktor slovenskih reprezentanc Andrej Jelenc. Glede na to, da stvari še niso povsem utečene, mi trenutno s prijateljskim nasvetom ali celo kakšno rezervacijo na pomoč še vedno priskoči Jelenc.

Odkar so vinjete, porabim manj časa za vožnjo. Pred uvedbo vinjet sem se vozil po stari cesti, da mi zaradi nižjih stroškov ni bilo treba plačati cestnine. Še pred tem sem se vozil z avtobusom zjutraj na trening ali v šolo, nato šel še enkrat na trening in zvečer znova domov. Zaradi velike ljubezni do športa je bilo samoumevno zgodaj vstati in oditi na trening.

Da. Ko je zapadel sneg, sem pač kot pešec iz Mednega do Tacna dobesedno oral po 30 centimetrih snega. Nikoli se mi ni težko usesti v čoln tudi sredi zime in sneženja, ker vse počnem z veseljem.

Mraza ne maram, a smo takšen šport, da vsako zimo gremo na priprave v tople kraje, kot je Avstralija, v zadnjih letih pa v Združene arabske emirate.

Vsako leto se zgodi nekaj. Ni prav, da se po tekmah pogovarjamo, kaj je treba narediti ali spremeniti. Kriteriji morajo biti nedvoumni in za vse tekmovalce pravični. Če je voda višja zaradi dežja, je treba prilagoditi sistem tekmovanja, da se ne zgodi, da en tekmovalec ostane brez reprezentančnega dresa. Vložil sem pritožbo, pomagal pa mi je odvetnik, ker sam za pisanje takšnih stvari nisem usposobljen. Najpomembnejši so tekmovalci in Kajakaška zveza Slovenija mora delati v korist vseh. Razumem, da se klubski trenerji borijo za svoje tekmovalce. Pritožba je bila zavrnjena, a so nekatere moje pripombe že upoštevali, da bo v prihodnosti boljše.

Ne. Kajak obožujem, v njem sem našel uresničitev svojih sanj. Žal mi je, da ga nisem začel trenirati že kakšno leto prej. Začel sem dokaj pozno, ker so me morali starši, babice in dedki voziti v Tacen. Pri desetih letih svojemu otroku verjetno ne boš dovolil, da se bo sam z avtobusom peljal v drugo mesto.

Se zgodi. Na srečo to ni vplivalo na mojo kariero, tedaj sem bil zadnje leto mladinec. Sem tip človeka, ki odmisli vse stvari in me ne vržejo iz tira, če imam pred seboj cilj. Torej name ni vplivalo to, da sem bil brez strehe na glavo.

Da. Rad spoznavam tudi druge športe. Iščem vedno nove izzive in dogodivščine. Običajno grem tja, kjer so valovi, da lahko deskam na vodi, ki je mehka podlaga, kar je blagodejno za moj načeti hrbet.

Da, a uživam tudi na kolesu in v teku na smučeh, kjer sem pretekel že nekaj maratonov na 21 kilometrov. To je odlična dopolnitev k treningu kajaka. Vsaj 20 dni na leto preživim na tekaških smučeh, ker na takšen način naredim en del bazičnega treninga, obenem pa malo pozabiš na kajak in vodo. Če je bil sneg, sem se januarja običajno udeležil vseh maratonov za slovenski pokal. Letos žal nisem bil na nobenem, ker zaradi zeleni zime ni bilo možnosti. V smučarskem teku sem napredoval, počasi se izboljšujem in sem prilezel celo do tretjega mesta.

(Smeh.) Nisem se spremenil. Imam občutek, da sem še vedno enak, kot sem bil pri 18 letih. Cilji so enaki, kot sem jih imel še kot otrok, torej biti čim boljši. Včasih se celo vprašam, kaj bo treba narediti, da bom sploh odrasel. Všeč mi je, da imam takšno službo oziroma je moj način življenja takšen, da sem v športu, ki mi je v čisto veselje in ga imam rad. Želim si, da bi vse skupaj trajalo še čim dlje.

Morda glede kajaka. Vedno sem bil zelo osredotočen na svoj športni cilj, h kateremu še vedno stremim.

Ne vem. Nedavno sem diplomiral na naravoslovno-tehnični fakulteti, smer grafično oblikovanje, a dvomim, da bom to kdaj počel. Imam občutek, da sem svoja najboljša leta za grafično oblikovanje že zamudil. Študij bi moral dokončati že veliko prej in takoj po njem bi moral iti v službo ter se še naprej izobraževati v tej smeri. To sem preskočil in se izobraževal in tekmoval v kajaku. Nimam pojma, kam me bo pot vodila po končani karieri. Trenutno so moji cilji usmerjeni vsaj v naslednje tri sezone.

Zakaj pa ne. Lani jeseni sem v tacenskem klubu dober mesec dni treniral mladince, kar mi je bilo zelo všeč. Veseli me delo z mladimi, užival sem, ker sem jim lahko dal nekaj svojega znanja. Nikoli ne veš, kam te bo vodila življenjska pot.