Če bi bila članska vrsta v Goyangu v popolni postavi, bi se sprehodila do zmage. Ker manjkata skoraj dva napada in prvi vratar Kristan, previdnost vsekakor ni odveč, a tudi z nekaterimi debitanti ima Slovenija še vedno dovolj kakovosti, da bi morala preskočiti južnokorejski izziv. Ker je sedanja generacija hokejistov najboljša, odkar Slovenija tekmuje pod svojo zastavo, morajo risi postaviti trdne temelje, da bodo več let zapored nastopali v elitnem razredu. Ravno zato je realizacija tekmovalnega cilja v Goyangu tako ključnega pomena, saj bi morebiten spodrsljaj pomenil velik korak nazaj. Slovenija si s tako klavrno podobo na domači klubski sceni enostavno ne sme privoščiti, da bi še drugo sezono zapored izgubila reprezentančni stik z vrhom. Povrhu tudi zato, ker si je s sedmim mestom v Sočiju letvico dvignila zelo visoko.

Selektor Kopitar je dan pred odhodom odkrito priznal, da ga skrbi, kako bo reprezentanca nastanjena v Koreji. Njegove besede so dovolj zgovorne in posredno pomenijo, da je hokejska zveza očitno naredila premalo, da bi Kopitarju s predčasnim obiskom prizorišča prihranila nekaj sivih las. Dejansko so se njegove skrbi izkazale za upravičene, saj reprezentanca trenira v dvorani z mizernimi pogoji, v kateri je ledena ploskev površno pripravljena, garderoba pa je v tako slabem stanju, da nima niti pitne vode. Razpoloženje je skazila tudi izguba prtljage, ki iz Frankfurta ni prispela do južnokorejskega polotoka, zaradi česar je moralo pet igralcev trenirati zunaj ledu. Slovenska posadka upa, da se bodo razmere izboljšale danes, ko bodo vendarle spoznali uradno tekmovališče in zamenjali hotel. Na jutrišnji uverturi z Japonsko šteje le zmaga, saj bi vsakršen drugačen scenarij Slovenijo pahnil v nevarne vode.