In potem se zgodi, da ga zaskrbljena in obupana soproga šefa kliničnega centra v pismu predsednici vlade zatoži, da je grozil njenemu možu. No, ni grozil, je le nekaj predlagal. No, tudi predlagal ne, ampak poslal kar svojega kurirja, ki je bil jasen. Če ne boš poslušal, boš letel. In dobili smo zgodbo tedna. Res banalno. In daleč od groznega. Normalna pašta. Ali golaž. Saj politiki počnejo ravno to. Da malo urejajo ta prostor. Po božji ali svoji podobi. Po potrebah sebe ali svojih. Dajejo namige in šahirajo na šahovnici z različnimi figurami z željo, da na koncu na njej ostane čim več ta pravih. Naših.
Naš junak, multipraktik za vse vlade in čase, je jasno vse zanikal. On pa ja ne počne teh banalnosti. Če bi res kaj hotel, bi sam stopil do dotičnega in mu povedal svoje. Zato je zanj pismo neresno in neverodostojno. Še več, je znanstvena fantastika. Bravo, Karl veliki. Državljani pač ne moremo imeti nikoli prav. Smo zavedeni, emocionalno labilni in za kratenje prostega časa pišemo izmišljene spise o poteh in stranpoteh politikov. Verjamem, da so sanje mnogih politikov, da bi nas teleportirali na luno. Ne bi imeli več stroškov z nami in imeli bi mir v svojih ribnikih.
V tem ribniku pa hočejo eni pokazati, da vejo veliko več od drugih. Da nimajo le pregleda nad ribnikom, ampak celo nad oceani. En teden nam tako Marko Golob poskuša dokazati, da vsi lažejo, on pa govori resnico. V najbolj komičnem prizoru, soočenju z bivšo ministrico Darjo Radič na hodniku komercialke pred tv-kamero, je kar trikrat novinarju izpulil mikrofon in vztrajal pri svojem. Da se male ribe s predsednikom države na čelu v ribniku motijo. Čez teden ga ni bilo na ponovno soočenje. In naslednji teden ga ne bodo več vabili. Odšel bo v pozabo.
Nevarnost, da bodo šli v pozabo, so tudi modeli, ki so se spomnili najbolj originalnega projekta za volitve v evropski parlament. Zbirali so prijave za sanjsko službo in na koncu izžrebali osem anonimusov, ki bodo tekmovali s strankarskimi konji. Absolutna demontaža in parodija volitev, ki niso nič drugega kot iskanje udobnih pozicij za zaslužne v strankah. Zadnja garnitura naših evroposlancev je imela zadnje tedne en sam problem in zadrego. Niso znali povedati, kaj so počeli cel mandat. Kaj so pustili za seboj. Po čem se jih bomo spominjali. Skratka, projekt Sanjska služba je imel velik potencial. Vse do trenutka, ko sta se v studiu komercialke pojavila idejni oče Dare Troha in eden od izžrebanih Uroš Uršič. Namesto da bi pripravila prvovrstni šov praznosti in absurdnosti, sta zares začela nalagati, kaj vse bodo spremenili, naredili in za kaj se bodo zavzemali. Naenkrat sta iz parodije skočila v dramo. Resen političen diskurz. Adijo projekt, ki je imel v začetku potencial enega Janeza Drnovška, ko je pred petindvajsetimi leti premagal nastavljenega kandidata Marka Bulca. Ne zaradi programa, temveč zaradi našega gneva do politikov…
