Vsi otroci so radovedni in ustvarjalni, a to lahko opazimo tudi pri mladih mačkah. Narava je namreč opremila mladiče sesalcev, posebno lovce in primate, z radovednostjo in igrivostjo, da na ta način preizkušajo različne življenjske situacije in se usposabljajo za življenje in preživetje. S spolno dozorelostjo te lastnosti skoraj v celoti izginejo, tudi pri človeku. Človek je izjema v toliko, da posamezniki radovednost in ustvarjalnost ohranijo, ali pa se po puberteti ponovno pojavita, a imata v odrasli dobi popolnoma drugačno vlogo in vsebino kot v otroštvu. Ustvarjalnost, pa tudi radovednost, ki ju opazimo pri otrocih, z odraščanjem povsem naravno izzvenita in šola pri tem nima odločilne vloge. To se zgodi enako pri tistih, ki hodijo v šolo, kot pri tistih, ki ne, pa tudi pri živalskih mladičih. Po mojem je pomen, ki ga sodobni človek pripisuje vzgoji nasploh, pretiran. Človek se dejansko vzgoji, pa tudi izobrazi v največji meri sam, saj smo za to nalogo programirani. Globoko v sebi se tega tudi zavedamo, saj rečemo: to sem se naučil, in ne tega so me naučili. Če kdo reče: tega so me naučili, ne zveni prav spodbudno. Otrok je tudi precej trpežno bitje in ga ni tako lahko »napačno« vzgojiti. Na končni rezultat največ vplivajo vrednote, ki veljajo v okolju, v katerem otrok odrašča, manj pogoji, ki jih ima na voljo. Če ne bi bilo tako, če bi bila »pravilna« vzgoja tako pomembna, kot danes mislijo mnogi starši in vzgojitelji, bi človeštvo že zdavnaj izumrlo, če pomislimo, kako »napačno« so vzgojo naraščaja razumeli in izvajali v prejšnjih dobah.
Po mojem je zgrešeno tudi poudarjanje, da smo ustvarjalni zase in za svoje zadovoljstvo. Ustvarjalno delo res prinaša zadovoljstvo, a je to posledica in ne cilj. Življenja znamenitih ustvarjalcev pogosto niso z rožicami postlana, a kljub temu ne odnehajo, torej jih žene nekaj drugega in ne osrečevanje samega sebe. Večina ljudi svoj ustvarjalni potencial uporabi tako, da se poskušajo znajti v življenju, torej narediti nekaj zase, a rezultatov tega nimamo za ustvarjalnost. Pravi ustvarjalec je usmerjen v svet, poskuša kaj izboljšati v svojem okolju: izpopolniti kako napravo, polepšati prostor, poenostaviti določeno opravilo, poglobiti razumevanje narave, prispevati k razvoju posamezne znanosti ali umetnosti itd. Zato tudi velikim ustvarjalcem postavljamo spomenike, če bi ustvarjali samo za svoje zadovoljstvo, jih ne bi. Če človek naredi kaj dobrega zase, zvečer nima kaj napisati v knjigo svojih dobrih del.
Dandanes je ustvarjalcev in ustvarjalnosti neprimerno več kot v preteklih dobah. Problem današnjega časa je v tem, da je v središče pozornosti postavljen navaden, neustvarjalen človek. Današnji ustvarjalci v veliki meri tratijo svoje talente za to, da strežejo potrebam neustvarjalnih, navadnih ljudi. Še več, celo te potrebe niso avtentične, ampak umetne, ustvarjene. Velik del človeške ustvarjalnosti je v naši dobi v prav tragičnem položaju: eni ustvarjajo nesmiselne potrebe, drugi pa proizvode, ki naj bi te potrebe zadovoljevali. Tak položaj je možen predvsem zato, ker navadni, neustvarjalni človek ve, kaj je dolgčas. Industrija zabave in potrošniških dobrin proizvaja pravzaprav le pilule pozabe, da potrošnik vsaj za trenutek pozabi, da se v bistvu dolgočasi. Glavni problem šole pa po mojem tiči v dejstvu, da imamo skoraj vsi ljudje skoraj neomejeno zmožnost učenja, potrebo po učenju pa le manjši del populacije. Podlaga ustvarjalnosti namreč ni domišljija, kot se rado poudarja, ampak radovednost. Gojiti in spodbujati bi bilo treba radovednost.
TONE RAČKI
