Že v uvodu mi očita nekaj, česar nisem zapisal. Krivde za krvavi razpad nekdanje skupne države namreč nisem pripisal Sloveniji, temveč sem slovenski javnosti predstavil mnogo informacij o takratnem dogajanju in o odgovornosti Slovenije, o kateri so pisali ugledni tuji zgodovinarji, publicisti in novinarji. Glavni krivec za razpad Jugoslavije je brez dvoma srbski vodja Slobodan Milošević. Med pojmoma krivda in odgovornost je pomembna razlika. Prav tako nisem nikomur pripisal podpore politiki krvi in zemlje, kakor je mogoče sklepati iz njegovega zapisa.
Čudi me, da se nekdanji predsednik poslužuje podobnih metod kot pisci pred njim, ki so mi pogosto pripisali trditev, ki sploh ni bila moja, nakar so jo kritizirali. Obenem ne loči med mojimi stališči kot novinarja in citati, ki so dobesedno prepisano stališče drugega avtorja.
Bivši predsednik navaja tudi, da naj bi šlo za »konstrukt« in »tezo«, toda o slovensko-srbskem dogovoru govorijo mnoga znanstvena dela, biografije in članki, ki so bili objavljeni v tujini.
Dogovor o tem, da gre Slovenija mirno iz Jugoslavije v zameno za spoštovanje pravice Srbov do tega, da živijo v eni državi, je dejstvo. O tem jasno priča skupno sporočilo za javnost, ki je bilo citirano v članku.
Kot novinar imam dolžnost, da obveščam javnost o zadevah, ki so v javnem interesu. Informacije o soodgovornosti Slovenije in njenega državnega vodstva za tragične dogodke v nekdanji skupni državi, ki so bile zamolčane vrsto let, pa so gotovo pomembne za slovensko javnost.
Bivši predsednik je leta 2003 pred mednarodnim sodiščem za vojne zločine na območju bivše Jugoslavije pod prisego pričal, da mu je bilo že leta 1989 jasno, da bo srbski vodja Slobodan Milošević uporabil vsa sredstva, tudi nasilje, da bi Srbe ohranil v jugoslovanski državi. Če je tako zgodaj vedel, da se bliža vojna, v kateri so bili najbolj ogroženi Hrvati in Muslimani, se zastavlja vprašanje, kaj je storil, da bi jo preprečil.
Mnogi zgodovinski viri potrjujejo, da se je v skladu s slovenskimi nacionalnimi interesi dogovoril za miren odhod Slovenije iz Jugoslavije, druge narode pa prepustil kalvariji. Ob tem mu nedvomno pripadajo velike zasluge za vzpostavitev Slovenije kot neodvisne države, toda soodgovornost za trpljenje drugih ostaja.
Mnogo besed je namenil domnevni »razdružitvi«, ki je bila v resnici zgolj enostranska pobuda s slovenske strani. Sam je navedel, da so se s pobudo strinjali le Hrvati. Torej soglasja drugih republik ni bilo, s tem pa niti razdružitve.
Plebiscit decembra 1990 je res dal legitimnost potezam slovenskega vodstva, toda zapisi prič in akterjev, objavljeni v tujini, govorijo, da je bil tudi ta izveden v dogovoru s srbsko stranjo.
»Po sestanku 3. oktobra 1990 je Beograd svetoval Slovencem, naj organizirajo referendum o neodvisnosti, s katerim bi naredili svoj odhod iz Jugoslavije legitimen, v imenu pravice naroda, da sam odloča o svoji usodi,« je zapisala takrat ena najbolj obveščenih tujih dopisnic v Beogradu Florence Hartmann (Milošević: Dijagonala laufera, Dan Graf, Beograd, 2001, str. 82).
»28. november 1990. Drnovšek zahteva pogovor. Sprašuje, kako bomo ravnali, če Slovenci na referendumu sprejmejo odločitev o odcepitvi.
Soglašali bomo. Sprejeli bomo zakon o razmejitvi, in ko bo izveden postopek razmejitve, naj se odcepijo. Če jim referendum ne bo uspel, bi bilo potrebno, da njihova vlada odstopi. To je moje stališče.
Verjame, da bo referendum uspel, a je nesrečen zaradi tega. Žal mu je, da ni odstopil po zmagi Demosa v Sloveniji. Sedaj mu je vse prepozno,« je v svojem dnevniku pogovor s slovenskim članom zveznega predsedstva dr. Janezom Drnovškom opisal eden najtesnejših Miloševićevih sodelavcev dr. Borisav Jović (Poslednji dani SFRJ. Izvodi iz dnevnika, Politika, Beograd, 1995, str. 228).
O zaslugi bivšega predsednika za miren odhod Slovenije iz Jugoslavije priča tudi zapis njegovega vplivnega svetovalca dr. Zdenka Roterja.
»Drug razlog za določeno vatikansko simpatijo do Kučana pa tiči v letu 1990 (verjetno 1991, op. B.Z.), ko je po uspelem hrvaškem plebiscitu (19. maja 1991, op. B.Z.) na velikem sprejemu v zlatem salonu zagrebške predsedniške palače hvaležnost Kučanu neposredno izrazil takratni zagrebški kardinal dr. Kuharić: 'Cerkev vam bo ostala vedno hvaležna, da ste na miren način razdrli odnose z Beogradom in to omogočili tudi Hrvaški'.« (Padle maske, Sever & Sever, Ljubljana, 2013, str. 508)
Tako je torej maja 1991(!) menila hrvaška cerkev po slovensko-srbskem dogovoru, sklenjenem dne 24. januarja 1991 v Beogradu, in hrvaško-srbskem sporazumu, doseženem dne 25. marca 1991 v Karađorđevu. Spopadi, ki so nekaj mesecev zatem izbruhnili na Hrvaškem, so bili srditi, toda v resnici je imel Milošević v načrtu agresijo z omejenimi cilji in priključitvijo ozemelj s srbskim prebivalstvom prihodnji Veliki Srbiji, generali JLA pa so še vedno želeli vzpostaviti Jugoslavijo v nekdanjih mejah.
Čeprav so po padcu Vukovarja novembra 1991 oklepno-mehanizirane enote JLA imele prosto pot do Zagreba, saj Hrvaška ni imela nobene obrambne linije več, je vojsko ustavil Slobodan Milošević.
General Života Panić, ki je vodil operacijo osvojitve Vukovarja, je povedal: »V trenutku, ko je padel Vukovar, je Hrvaška izgubila vojno. Do Zagreba bi lahko napredovali brez težav. (…) v dveh kolonah, po dolinah Drave in Save (…) Toda potem so nam ukazali, naj se obrnemo. Govoril sem z Jovićem in Kostićem. In tudi s predsednikom Miloševićem. Bila je njegova, Miloševićeva, odločitev (…) Preprosto je dejal: 'nobenih opravkov nimamo na področjih, naseljenih s Hrvati. Zaščititi moramo srbska področja'.« (Laura Silber in Allan Little: The Death of Yugoslavia, 1996, Penguin in BBC, London, str. 186)
Podobnih citatov in dokumentov o ozadju dogovorjenih jugoslovanskih vojn je še mnogo. Prav je, da so s temi dejstvi seznanjeni tudi prebivalci Slovenije.
Škodljivo je, da po dvajsetih letih propagande in izkrivljanja dejstev prebivalci Slovenije še danes večinsko verjamejo v »osamosvojitveno vojno« in domnevna herojstva takratnih in današnjih političnih voditeljev, ko pa je bila odcepitev Slovenije od Jugoslavije v resnici dogovorjena.
Glede trgovine z orožjem pa v članku nisem pisal o preprodaji, o kateri piše bivši predsednik, temveč o odprodaji orožja in streliva iz skladišč nekdanje JLA. Slovenija je med desetdnevnimi spopadi zasegla na tisoče ton orožja in streliva, ki pa ni bilo njeno premoženje, temveč je bilo v lasti federacije.
Kljub temu je bilo nato iz Slovenije na Hrvaško prodanih najmanj 18 večjih konvojev orožja in streliva. Na slovenski strani je odprodajo vodil direktor Voma Andrej Lovšin, na hrvaškem obrambnem ministrstvu pa je zadevo vodila »operativna grupa Čermak«, tajna operacija je bila poimenovana »Vuk«. Za nakupe sta bila na strani Republike Hrvaške zadolžena Ivan Čermak in Josip Vukina.
»Pomoč, kot je to opredelilo državno vodstvo, je pomenila odstop pa tudi prodajo orožja,« je zapisal takratni predsednik republike in s tem prvič javno priznal, da je Slovenija prodajala orožje vojskujočim se stranem v času embarga OZN na izvoz orožja. Pri tem so kršili mnoge slovenske zakone in mednarodne konvencije.
Vojno dobičkarstvo v imenu države je v Sloveniji do danes ostalo nekaznovano, nedvomno pa je, da sta zlasti takratna minister za obrambo Janez Janša in minister za notranje zadeve Igor Bavčar najbolj odgovorna za številne nepravilnosti in nezakonitosti pri trgovini z orožjem.
Zapisniki in magnetogrami potrjujejo, da sta za svoje protipravno početje imela formalno odobritev sveta za obrambo in predsedstva republike, ki ju je vodil predsednik republike, ki za njuno ravnanje nosi politično, osebno in moralno odgovornost.
S tem zapisom z moje strani zaključujem vse polemike na to temo.
BLAŽ ZGAGA, samostojni novinar