Verjetno res, saj moramo verjeti v tiste fante, ki bodo nastopili. Naša vrsta v Južni Koreji ne bo edina, ki se bo predstavila v nepopolni postavi. Tudi Avstrijci jamrajo in preštevajo, kdo vse bo manjkal v Seulu. A tak je pač sistem tekmovanja. Normalno je, da nekateri hokejisti še vedno igrajo v klubih.
Lani ste na turnir v Stockholm prišli šele 21 ur pred prvo tekmo, zdaj pa ste že mesec dni brez klubske tekme. Kaj vam bolj ustreza?Verjetno bi bilo najboljše najti vmesno rešitev. Lani sem res prišel pozno, tako kot tokrat Žiga Pance in Luka Gračnar. Dobro je, da dobiš po koncu klubske sezone nekaj dni počitka, a če bi moral izbirati, bi raje izbral lansko različico. Res je, da sem bil precej utrujen, a ko si v tekmovalnem ritmu, pozabiš, da te vse boli. Ko se tekma začne, vedno daš vse od sebe. Zdaj sem mesec dni le treniral, kar niti ni tolikšen fizičen napor, bolj obremenjujoče je za psiho.
Ste lačni tekem?Ko smo igrali pripravljalni tekmi na Dunaju in v Budimpešti, sem kar malce iskal tisti pravi občutek na ledu. A vendarle sta bili to le prijateljski tekmi brez pravega naboja. Žiga Pance je po naslovu prvaka v EBEL tako rekoč prišel iz »čistega ognja«.
Kaj pričakujete v Seulu?Turnir zna biti precej bolj izenačen kot nekatera zadnja prvenstva. Pravzaprav bodo vsi nasprotniki neugodni. Ni kaj, zmagati bo treba na vsaki tekmi, čeprav nam matematika omogoča celo en poraz, vendar se ne bomo ozirali na to.
Bo veliko presenečenje, če Sloveniji ne bo uspel vnovičen preboj v skupino A?Zagotovo. Vseskozi ponavljamo, da v naši garderobi vlada posebno vzdušje. Ta energija se prenaša ne glede na to, kdo biva v njej. To mora biti naš adut v Južni Koreji. Turnir je treba začeti samozavestno in slediti sistemu, ki prinaša uspeh.
Vas preseneča, da bo imela Slovenija v tej sezoni ogromno prvakov v odmevnih evropskih ligah?Težko bi rekel, da me to preseneča, ker vem, da so ti fantje sposobni velikih stvari. Problem je, ker nas v tujini še nedavno niso spoštovali dovolj, res pa je, da tudi sami radi kdaj potožimo glede tega. Zdaj se dogaja, da nas bolj cenijo, saj obstajajo dokazi, kakšne sposobnosti imamo slovenski hokejisti. Nismo zgolj statisti, ko se v najboljših evropskih ligah osvajajo naslovi, pač pa fantje naredijo tudi kakovostno razliko na ledu. Kot rečeno, jaz nisem presenečen nad tem, verjamem pa, da je presenečen marsikdo v Evropi.
Tujina je sedanjo generacijo reprezentantov opazila zaradi uspeha na zahtevnih tekmah na domačem ledu. Zdaj se razmere izdatno poslabšujejo. Vas to skrbi?Grozno stanje na klubski sceni se v izbrani vrsti v tem trenutku še ne pozna, saj večina reprezentantov igra v tujini, vidim pa problem za prihodnost. Ko sem bil majhen, sem na tribunah Podmežakle opazoval mojstre hokejske igre in se od njih učil. Zvečer nisem mogel zaspati, ker sem razmišljal o njih, o njihovih potezah. Ne vem, kaj zdaj počnejo otroci na Jesenicah, saj v dvorani nimajo kaj videti. Reprezentanca je lahko navdih, a se zbere le dvakrat na leto. Skrbi me, da otroci ne bodo imeli prave predstave, kaj bi radi postali v življenju in kaj želijo doseči.
Sami ste se precej odmaknili od rodnih Jesenic. Igrate v tujini, nov dom pa ste si uredili v Šentilju.Res je, da sem izgubil precej stika z Jesenicami. Kakšno podrobnost mi povedo prijatelji, da izvem, kaj se dogaja. Imam občutek, da hokejski utrip vsako leto ugaša. Bojim se, da bo sčasoma povsem ugasnil, kar je nevarno. Vsak človek potrebuje šport, saj gre za zdrav način življenja, četudi se ga ne lotiš na profesionalni ravni. Mene je šport v mladosti ogromno naučil. Če bi lahko še enkrat izbiral, bi šel zagotovo po isti poti. Na Jesenicah je veliko ljudi odgovornih za trenutno stanje, vsekakor pa bi morali najti rešitev.
