Ikein poslovni model zveni enostavno: poceni proizvodnja, inovativno oblikovanje, ki je podvrženo pogostim spremembam asortimenta, in močna blagovna znamka. Rezultat takšnega poslovnega modela in sedemdesetih let prakse je primat v segmentu nizkocenovne opreme za dom. V »Ikea segmentu«. Skozi leta so se pojavili številni konkurenti, ki so sledili zgornjemu receptu, vendar niso dosegli nivoja predanosti poslovni strategiji in Ikea ostaja sinonim za poceni šik. Poglavitna inovacija Ikee pa, kljub poudarku na nizkih cenah in sodobnem oblikovanju, ni videz izdelkov, temveč logistika, ki jo ti omogočajo.

Kombinacija proizvodov »sestavi si sam« in minimalističnega pakiranja predvsem pohištvenih izdelkov (angl. flat pack) omogoča prodajalcu optimizacijo skladiščnega in prodajnega prostora, hkrati pa je s tem olajšana tudi logistika končne dostave nakupov do potrošnikov. Dejstvo, da so dimenzije pakiranja posameznih kosov pohištva prilagojene lastnemu odvozu kupcev z osebnimi avtomobili, bistveno razširi geografski domet posamezne prodajne lokacije in seveda povečuje tudi prodajno uspešnost spremljevalnih (nepohištvenih) programov.

Predanost Ikee nizkim cenam pa ni minila brez mnogih žrtev. Najbolj očitna žrtev so pričakovano dobavitelji, ki so primorani slediti svojemu naročniku v cenovni vojni ali pa se soočiti z dejstvom, da bodo v kratkem zamenjani z naslednjim proizvajalcem na globalnem trgu. V tem pogledu ni Ikea nič bolj »skandinavsko sočutna« od preostalih globalnih multinacionalk in bolj kot na lojalnost do pogodbenih partnerjev stavi na minimizacijo stroškov.

Druga žrtev Ikeine strategije je bila njena javna podoba. Idejo, da gre za švedsko podjetje iz revnega Smalanda, je nadomestila podoba arhetipske multinacionalke. Pred leti so se branili obtožb, da njihovi kitajski podizvajalci uporabljajo otroško delovno silo in perje, pobrano z živih gosi. V Rusiji so se zapletli v podkupovalni škandal, o ustanovitelju podjetja Ingvarju Kampradu pa je bilo razkrito, da je v mladosti rekrutiral člane za švedsko fašistično stranko.

Da bi se izognili plačevanju švedskih davkov, so lastnino skupine Ikea prenesli na nizozemsko podjetje, ki je v 100-odstotni lasti drugega, tokrat neprofitnega, nizozemskega podjetja. To je pred tremi desetletji dobilo v dar večinski delež Ikee. Še več, Ikeine blagovne znamke in koncepti so v lasti podjetja iz Luksemburga, katerega lastnikov pri Ikei dolga leta niso hoteli izdati.

Glede na proizvodnjo, ki jo za Ikeo izvajajo v več nizkocenovnih proizvodnih centrih (Kitajska in preostala Azija), in v tujini bazirano lastniško strukturo se poraja vprašanje, kaj je sploh še švedskega na Ikei razen korporativnih barv. Na Švedskem se izvaja zgolj še oblikovanje izdelkov. Dobro, tudi g. Kamprad se je na jesen svojega življenja, po skoraj 40 letih življenja v davčno ugodnejših delih sveta, letos odločil vrniti domov. Tako bo od največjega pohištvenega podjetja na svetu imela nekaj tudi švedska davčna blagajna.

Kaj verjetni prihod Ikee pomeni za slovensko lesno industrijo in trgovce s pohištvom v Sloveniji? Slovenska lesna industrija je že dolgo v krizi in prihod diskontnega trgovca tega ne bo spremenil. V zadnjih letih so se v naši lesni industriji specializirali za izvoz neobdelanega lesa oziroma tako imenovanega okroglega lesa. Bolj natančno povedano, izvozimo najkvalitetnejši neobdelan les, medtem ko za domačo predelavo ostane les slabše kakovosti oziroma so boljšega primorani uvažati. V zelo gozdnati Sloveniji tako v zadnjem času zaradi izvoza in padanja števila zaposlenih v lesni panogi hlodovine za slovensko proizvodnjo celo primanjkuje.

Slovenski proizvajalci pohištva so za Ikeo slej ko prej predragi ali pa si v ta segment pohištvenega sektorja niti ne želijo. Dodana vrednost za »izvajalce« je relativno nizka, čeprav imajo z vstopom v dobavno mrežo zagotovljen posel in obseg proizvodnje. Večina dodane vrednosti ostaja v oblikovanju izdelkov, proizvodnih linij in konceptov, kar pa, resnici na ljubo, ostaja primerjalna prednost Skandinavcev. No, cerkniški Brest in velenjska Plastika Skaza z Ikeo očitno v zadovoljstvo obeh strani poslujeta že več let. Po drugi strani so znani tudi primeri slovenskih podjetij, ki kljub priložnostim niso želela vstopiti v partnerstvo s Švedi. S prihodom Ikee v Slovenijo bo škodo utrpel tržni delež teh podjetij in drugih slovenskih pohištvenih proizvajalcev, ki svojega blaga pač ne bodo imeli na Ikeinih prodajnih policah.

Večji udarec bo prihod Ikee predstavljal trgovcem s pohištvom oziroma opremo za dom, saj naj bi Slovenci letno v Ikeinih trgovinah zapravili okoli 80 milijonov evrov. Čeprav bo del tega denarja še naprej ostal v avstrijskih, italijanskih in novem hrvaškem centru zaradi njihove relativne bližine določenim delom Slovenije, pa bi preostanek vrednosti, ki bi ga prevzel bodoči ljubljanski center, resno posegel v trenutne razmere na trgu. Pri potencialnih konkurentih (XXL Lutz-Lesnina, Rutar, Harvey Norman in Jysk) so skupni prihodki od prodaje v letu 2012 znašali dobrih 160 milijonov evrov. Vsi našteti so v tuji lasti, tako da nas za lastnike lahko skrbi približno toliko kot za gospoda Kamprada. Pa vendar, kako močno jih bo prizadel prihod Ikee, bo primarno odvisno od tega, koliko novih kupcev, ki do sedaj po pohištvo niso hodili v Ikeine centre v tujini, bo tej uspelo pridobiti zaradi nove lokacije.

Če avtomobilski proizvajalci za oblikovanje in lansiranje novega modela vozila potrebujejo okoli tri leta, proizvajalcem mobilnih telefonov pa nov izdelek uspe spraviti na trg v pol leta, so pri Ikei za oblikovanje nove kuhinje porabili pet let. To je cena dodane vrednosti Ikee, ki jo plačujejo za globalni primat, in v tem se skriva lekcija za slovensko lesnopredelovalno industrijo. Je pa res, da izvoz hlodovine zahteva bistveno manj truda in časa.