Kar nekaj pomembnih založnikov namreč letos, vsaj v Ljubljani, pogrešamo. Modrijan, UMco, Litera, Goga, LUD Literatura, CSK, Škuc, Apokalipsa. Vse več jih ugotavlja, da lahko petdnevno prodajo knjig pod milim nebom brez škode izpustijo. O tem so že nekaj let razmišljali pri Modrijanu in letos končno ostali »doma«, v knjigarni na Trubarjevi. Podobno na LUD Literatura, kjer so se naveličali prenašanja zabojev s knjigami na Kongresni trg z bližnje Erjavčeve ob dejstvu, da z izkupičkom od prodaje komajda pokrijejo strošek najema stojnice in študentskega dela. Namesto tega letos ponujajo vzporeden sejemski program kar na svojem uredništvu, s katerim dovolj jasno nagovarjajo svojo ciljno publiko. Po prvih dneh ugotavljajo, da so prodali celo več knjig, kot bi jih po izkušnjah na stojnici.
Zmedeno identiteto sejma pa najbolje kaže konflikt med glavnim in spremljevalnim delom. Sejemske stojnice se trudijo pritegniti naključnega sprehajalca, ki naj bi po možnosti postal tudi kupec, za program na odru pa se na trenutke zdi, da jih pri tem bolj ovira kot pomaga. Organizatorji z Društva slovenskih pisateljev zmeren vrvež zagotavljajo predvsem s programom za otroke, ki k prodaji gotovo ne pripomore, za nameček pa uspešno redčijo vrste firbcev z dogodki, kakršen je bil torkov, ko so ob 13. uri o zamejstvu in enotnem slovenskem kulturnem prostoru bolj ali manj sebi v brado govorili Ivo Svetina, Marko Kravos in Tone Peršak. Program si ne zastavlja vprašanja, kaj utegne zanimati ljudi, pač pa kvečjemu, kaj zanima člane društva pisateljev.
Slovenski dnevi knjige vsako leto bolj utrdijo vtis, da je njihov osrednji cilj fototermin s slavnostnimi govorci na otvoritvi, medtem ko založniki statirajo za kuliso. Prodajni profil slednjih je medtem vse bolj krošnjarski, odrski program pa zatežen ali v najboljšem primeru predvidljivo dolgočasen. Dovolj bi bilo, če bi se organizatorji vprašali, koga pravzaprav želijo v publiki, in temu prilagodili svoje aktivnosti.
