Če bi papež izjavil kaj takega, bi predstavniki omenjene organizacije srečanje z njim najverjetneje protestno zapustili. Pa ne zato, ker v izrečenem ne bi bilo tudi zrna resnice, temveč zato, ker bi bilo urbi et orbi jasno, da poskuša cerkveno vodstvo »opravičilo« zlorabiti za obračun z mediji, se izmakniti polni odgovornosti za storjeno ali dopuščeno zlo in jo preusmeriti na pokvarjeno družbo in gnili čas. In jo tako razpršiti in omiliti. Takšno početje bi nemudoma izničilo vsa prizadevanja Svetega sedeža, da bi se soočili z mučnimi aferami, ki so po naravi stvari prizadele tudi nič krive duhovnike, in se kaj naučili za prihodnost.

Krivda sicer res ni nikoli kolektivna, kolektivna pa je lahko odgovornost, še zlasti če skupnost ni zmogla dovolj moči in poguma, da bi se zlu uprla z vsemi sredstvi, ki so ji bila na voljo. Večdesetletno tiho, zaukazano ali zgolj strahopetno, oportunistično molčanje preštevilnih klerikov, ki so vedeli ali slutili, kaj se dogaja, je tisto, s čimer se v Rimu še soočajo, a po nekaterih znamenjih sodeč so vsaj na dobri poti. Če so enako počeli tudi drugi – večina zlorab se res zgodi v družinah – to Cerkve niti malo ne razbremenjuje. V Nemčiji so po drugi svetovni vojni to zelo dobro razumeli, zato je bila Nemčija ena redkih držav, ki je globinsko obračunala z nacizmom. Greh so iskali in kaznovali pri sebi, ne pri drugih, s kolektivno odgovornostjo za Zločin so morale živeti tudi generacije, rojene po vojni.

Za papeža Frančiška se zdi, da to razume, zato mu ne pride na misel, da bi v isti sapi, ko je obsodil početje klerikov, se zanj osebno (!) opravičil in prosil odpuščanje »za vse zlo in škodo«, udrihal po družbeni nemorali in medijih. Pa čeprav so med slednjimi zagotovo tudi taki, ki so pedofilijo v cerkvenih vrstah uporabljali za politične in nazorske obračune. Previdno je dodal le, da »števila duhovnikov, ki so zagrešili zlorabe, ne moremo enačiti s številom vseh duhovnikov«.

Apostolski administrator ljubljanske nadškofije in predsednik Slovenske škofovske konference škof Andrej Glavan Frančiškove modrosti ne premore. Zelo verjetno je niti ne ceni. Zelo verjetno bo tudi to kolumno razumel kot nov medijski napad na Cerkev. Kar je kajpak njegova sveta pravica.

Prejšnji teden je na teološki fakulteti imel dobro skrito predavanje – tiskovni urad je o njem »pozabil« obvestiti novinarje – z zanimivim naslovom Kaj se lahko naučimo iz finančnih zlomov. Ker škof Glavan ni finančnik, je bilo mogoče utemeljeno pričakovati, da se bo kot visoki klerik v imenu institucije moralno in etično spopadel z nezakonitimi, nelegitimnimi ali zgolj napačnimi odločitvami pristojnih v mariborski nadškofiji, katerih posledica bo, kot vse kaže, njen neizbežni stečaj. (Če ne bi graška škofija to zimo poravnala računa za gretje, bi jih zeblo, je kolateralne razsežnosti katastrofe pomagal razkrivati tudi sam škof.) Pričakovati je bilo torej, da bo samokritično ovrednotil dogajanje, kot ta hip najbolj izpostavljeni cerkveni voditelj, in vsaj simbolno prevzel krivdo za polom – pa četudi nima upravljavskih ingerenc nad mariborsko nadškofijo. Namesto tega so poslušalci dobili izmikave odgovore o višini dolga (številke v javnosti so močno prenapihnjene, ker dolgove dvojno, trojno štejejo, je bilo slišati ) in nova pritoževanja čez lažnive medije in zlonamerne banke. Ugled Cerkve, je poudaril, trpi, ker so mediji toliko gnojnice zlili »ob odhodu« nadškofov, ker kar naprej ponavljajo laži o Rodetu, ker ne zapišejo, da niso vsi duhovniki pedofili in vsi duhovniki pohlepni, ker ne uvidijo, kaj hudega so banke storile Cerkvi. Mi v Novem mestu nismo vzeli nobenega kredita, meni se ni treba za nič kesati, je navrgel med drugim. In še: v nadškofiji se res »niso znali pravočasno ustaviti«, ampak Zvonova sta imela svoje laično vodstvo, banke pa so pospešile propad, »zato, da bi Cerkev osramotili, sovražniki Cerkve pa sedaj to razpihujejo«. Ključni vzrok poloma torej ni megalomanstvo klerikov, ampak kriza, »ki je prišla kot skale, ki zgrmijo s hriba nad hišami, ko tega nihče ne pričakuje«. Krivi naj bi bili tudi tisti, ki ne razumejo, da »beraška Cerkev« ne more opravljati svojega poslanstva in da je le zaradi želje pomagati zahtevala vračilo premoženja in se lotila poslov.

Tisto, kar je zbodlo tudi poslušalce v dvorani, ni vsebina povedanega. Mariborska finančna polomija ima več plasti, med njimi so tudi tiste, v katere je dregnil škof. Sporna je drža navidezne odgovornosti, ki ne omogoča resnega uvida v lastno početje. Kaj šele soočenja, saj so vedno krivi drugi. A česar ni razumel škof, je razumela neka gospa. Pogumno se je dvignila in dejala škofu: Veste, ko v družini govorimo o tem, kaj je kdo naredil narobe, ne pridemo nikamor, če pri tem vsak blati drugega.

»Škofova« drža pa ni niti malo osamljena. Če zjutraj v hišo prirohni policija in prestraši otroke, je kriva policija, ki se ni vljudno najavila teden dni prej – kot da prihaja na klepet in kavico – ne pa dotični oče, ki nastopa v abotnem spotu farmacevtske industrije in ne prepreči korupcijskih tragikomedij, kot je bila tista z visoko precenjenim servisom operacijskih miz. Če romski otrok ali kakšen drug otrok s posebnimi potrebami v šoli ne napreduje, prav tako ni odgovoren učitelj, je ravnateljem na Bledu stališča študentov razkrivala dr. Mojca Peček Čuk. Kriva je otrokova motnja, njegova družina, njegov ekonomsko-socialni status… Vse, le nesposobni učitelj ne.

Prevzemanje odgovornosti je značilnost zrelih ljudi in zrelih demokracij. Kaj bi se torej čudili, če tega pri nas ni. Pri nas poslanci pošiljajo poslanke na pregled mednožja, župani pa od kritičnih novinark nekaznovano terjajo račune za (domnevno) povečanje prsi, jih zmerjajo s kurami in pošiljajo v harem…