Arhitekturni biro Bevk Perović arhitekti sta leta 1997 ustanovila Matija Bevk in Vasa J. Perović. Biro, ki deluje v Ljubljani, se trenutno posveča projektu izgradnje nove džamije v Ljubljani, nove Nacionalne in univerzitetne knjižnica v Ljubljani, pedagoške fakulteta v Bruslju, kompleksa socialnih stanovanj v Antwerpnu ter stanovanjskega kompleksa v Pragi.
Za arhitekturni biro Bevk Pervić arhitekti to ni prva Plečnikova nagrada. Za starejše projekte ste že prejeli tako Plečnikovo nagrado kot tudi priznanje in nominacijo. Kaj vam Plečnikova priznanja pomenijo?Nagrad smo seveda vedno zelo veseli. Pomenijo priznanje, da ima to, kar delamo, nek pomen. Arhitektovo delo namreč ni, čeprav se tega morda premalo zavedamo, le oblikovanje prostora za bivanje ali za delo, ampak je pravzaprav na nek način osmišljanje prostora. Je ustvarjanje okolja, v katerem se razvija družba, je predvsem okvir za življenje.
Nagrade so pomemben inštrument, ki vzpostavlja relacije v stroki in omogoča diskurz o arhitekturi in njenem pomenu v družbi. V tem smislu so zelo pomembne, ravno tako kot pisanje o arhitekturi ali delovanje arhitekturnih galerij, denimo v Ljubljani galerija Desse, ki je letos ravno tako dobila priznanje na podelitvi Plečnikovih odličij. Arhitektura potrebuje ne le realizacije, ampak tudi nagrade in refleksijo, skozi katero ohranja svoj položaj v družbi.
Poslovno stanovanjski kompleks Situla je zelo obsežen projekt, ki ga podpisujete trije avtorji. Kako je potekalo delo?Projekte v biroju delamo timsko. Vedno sva udeležena oba glavna partnerja, poleg mene še Vasa Perović, v projekte pa skušava v kar največji meri vključiti tudi ostale sodelavce. Tudi pri Situli je poleg nas treh sodelovala še vrsta drugih sodelavcev. Je pa seveda pri avtorskem delu težko natančno potegniti črto, kaj je kdo prispeval. Ena ideja spodbudi drugo in na koncu nastane celota, ki mora imeti neko identiteto.
Bevk Pervić arhitekti ste sodelovali tudi pri projektu Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij v Vitanju, ki je lani prejel Plečnikovo nagrado. Kako pa je potekalo sodelovanje med različnimi arhitekturnimi biroji?Pri tem projektu so sodelovali še Aljoša Dekleva, Tina Gregorič, Rok Oman, Špela Videčnik, Jurij Sadar in Boštjan Vuga. Sprva se nam je sicer zdelo, da bo težko. Nato pa je vsak stopil za korak nazaj in stekel je proces, v katerem smo sodelovali vsak na svoj način. Rezultat je bil ravno zaradi tega zelo dober. Iz sproščene komunikacije je nastala zelo sproščena arhitektura, ki je nakazala tudi bolj sproščeno pot za vključevanje arhitekture v družbo. V proces se je namreč vključil tudi kraj sam s svojo socialno strukturo in s svojimi željami. Potrebno se je zavedati, da je arhitektura lahko uspešna samo, če je resnično vključena v življenje.
Letošnja žirija za podelitev Plečnikovih odličij je v svojem poročilu med drugim zapisala, da je imela težko nalogo, saj je kljub krizi nastalo kar nekaj vidnejših in kakovostnih arhitektur. Kako sami občutite krizo?Projekti, ki so bili v izboru za Plečnikova odličja, so nastali v zadnjih letih in so pravzaprav odraz tega, da je pri arhitekturi potreben čas, da pride do potrebe preko začetne ideje do realizacije. Včasih lahko preteče tudi več let. Tako si ti sedaj zgrajeni objekti v resnici rezultat časa pred krizo.
Zato bo zaradi krize, ki je močno zarezala v arhitekturno stroko, v prihodnjih letih zagotovo mogoče videti manj kakovostnih projektov. Če se takšno krizno obdobje raztegne na več let, pa seveda to ne pomeni le prekinitve v razvoju same stroke, ampak tudi v izobraževanju, pri mladih arhitektih, ki ne bodo imeli dovolj možnosti za razvoj v zrele arhitekte. Kljub krizi bi se bilo zato potrebno zavedati, da je arhitektura eden od bistvenih elementov, ki so pomembni za delovanje družbe in da jo je zaradi tega potrebno spodbujati v vsakem času.
Menim, da je ne glede na novo finančno stanje države arhitektura deležna premalo spodbud in da se ustvari premalo možnosti za kakovostno delovanje in razvoj arhitekturne stroke.
Žirija je v poročilu tudi zapisala, da je v zadnjem času le malo državnih naročil in zelo malo prenov javnih površin, ki so vselej generator urbanega razvoja. Kako se bo to dolgoročno poznalo? Se je težišče razvoja preneslo na določen tipe arhitektur, ki jih financirajo zasebni vlagatelji?Zasebni investitorji večinoma vlagajo v gradnje individualnih hiš, ki predstavljajo določen segment grajene arhitekture. Seveda tudi v tem segmentu nastaja kakovostna arhitektura, vendar je to premalo. Za okolje so pomembne intenzivnejše gradnje in javni programi. Bi pa bilo potrebno odpirati tudi nekatera druga področja, kot so prenove, in to ne le tehnične prenove, temveč arhitekturni posegi, ki na novo osmislijo stvari.
Tudi poslovno stanovanjski kompleks Situla je komercialna gradnja...Situla je res komercialna gradnja, vendar moram poudariti, da smo v tem primeru zelo dobro sodelovali z investitorjem, ki si je že od vsega začetka prizadeval za kakovostno arhitekturo tako v oblikovanju kot v izvedbi.
V Sloveniji je le malo poslovno stanovanjskih kompleksov, ki bi bili tako kakovostni. Pravzaprav bi bilo mogoče reči, da smo s Situlo tako rekoč postavili standard za ta tip arhitekture v Ljubljani in tudi širše. Projekt pomeni predvsem to, da je možna tudi drugačna, bolj urbana oblika življenja, ki smo se je v Ljubljani dolgo kar nekako otepali. Stanovanja, ki jih ponuja, so zelo kakovostna, pogledi, ki so njihova glavna lastnost, pa gotovo edinstveni v Ljubljani.
Situla je poslovno-stanovanjski kompleks. Kaj je bilo vaše vodilo pri združevanju teh dveh funkcij?Program je postavil že investitor in je bil verjetno določen že s samim urbanizmom tega območja. Gre za hibridno stavbo, ki prepleta in razporeja poslovne, trgovske in stanovanjske programe.
Naš prispevek vidim predvsem v tem, da smo zastavljeni program pazljivo razporedili in poskušali tvoriti različne urbane ambiente. Stanovanjski program smo razslojili v spoj različnih tipologij, ki segajo od klasičnih stanovanj do loftov in vgrajenih atrijskih "hiš". Vse skupaj pa mora tvoriti tudi celoto, ki je razpoznavna in jasna tako na razdalji 30 metrov kot treh kilometrov.
Čeprav objekt združuje različne funkcije, ste fasado na zunaj poenotili...Poenotenost fasade je na nek način kar splošna lastnost velikih in kompleksnih objektov, v katerih je veliko različnih programov. Seveda je potrebno pri tem paziti da podoba ni monotona. Mislim pa, da smo v primeru Situle uspeli dobro artikulirati posamezno sklope, tako da ima vsak programski sklop svojo malo identiteto, vsi skupaj pa tvorijo celoto.
Notranjost je seveda fleksibilna. Ta fleksibilnost je v primeru Situle vidna tudi na fasadi z drsnimi paneli, ki omogočajo različno stopnjo zasebnosti, zaščite pred soncem in pogledi.
Ko načrtujete stavbo znotraj mestnega tkiva, se soočita z vrsto omejitev. Kako jih občutite?Vsaka situacija je seveda drugačna. Ta je bila po svoje težka, saj so bili volumni popolnoma določeni in smo morali svojo interpretacijo iskati znotraj njih. V začetku je bilo to težko in frustrirajoče, biti v nekem kalupu, vendar pa so po drugi strani v arhitekturi omejitve lahko tudi dobre, saj ti omogočijo, da poiščeš novo, drugačno interpretacijo.
In od kod ime Situla?Na fasadi smo predlagali uporabo bronaste barve, in sicer zaradi bližine železnice, ki soustvarja neposredno okolico stavbe. Ustvarja karakter stavbe in se tudi izrazito spreminja glede na vremenske pogoje, sonce in odprtost panelov. Bronasta barva pa je bila verjetno tudi osnova za ime Situla, ki ga je predlagal naročnik.
