Sredstvo, ki na nedovoljen način povečuje telesne zmogljivosti, se v ožjem pomenu imenuje doping. Gre za besedo, ki je v svetu športa na dnevnem jedilniku. »Najnovejša kulinarika na jedilniku« je jamajška. Nekdanji svetovni rekorder na 100 metrov Asafa Powell je bil minuli teden kaznovan z 18 meseci prepovedi nastopanja, njegova rojakinja Sharone Simpson dan pred njim prav tako. Slovensko javnost je zamajal kolesar Robert Vrečer, ki se je v teh dneh znašel v preiskavi, katere rezultati bodo znani kmalu. Slovenski šport je aktivni udeleženec mednarodnega dopinškega dogajanja.
Svetovna protidopinška agencija (WADA) vsako leto objavi statistiko, s katero prikaže, kaj se je dogajalo na področju laboratorijskega dokazovanja dopinga. Obširno statistiko, jasno, vedno pripravijo nekoliko z zamikom. Trenutno imamo na razpolago statistiko za leto 2012, ki v grobem pokaže, da je bilo pregledanih skoraj 270.000 vzorcev, med katerimi je bilo v 1,76 odstotka primerov dokazano, da je z vzorcem nekaj narobe. Nizek odstotek, vendar v resnici to pomeni kar 4723 vzorcev, pri katerih je glede na rezultate laboratorijskih analiz mogoče sumiti, da gre za zlorabo dopinga.
Kršitelji so v večini primerov javnosti neznani, ker gre bodisi za manj znane športnike ali pa za kršitelje v športih, ki medijsko niso dovolj podprti. Če torej doping in njegovo pojavnost gledamo skozi normative, ki se jih uporablja pri opisovanju neke bolezni pri ljudeh ali živalih, potem bi podatek o 4723 primerih »bolezni« izzval precejšnje zanimanje stroke in seveda javnosti, pri vsem tem pa bi najverjetneje govorili o zelo nevarni pandemiji.
Doping ima značilnosti alkoholizma ali odvisnosti od drog
»V resnici ni povsem tako. Za primerjavo naj izpostavim politične reakcije in seveda tudi reakcije stroke ob pojavu bolezni norih krav ali ptičje gripe. Statistika teh dveh bolezni relativno pokaže mnogo manj obolelih ter manj mrtvih v primerjavi s pojavnostjo dopinga in z njim povezane umrljivosti, če to seveda analiziramo po normativih za neko bolezen. Reakcija javnosti je v primerih neke bolezni pričakovano bolj burna, kot pa če mediji poročajo 'le' o pojavu dopinga, ki je sprejet kot neke vrste zanimivost ali pa je celo vzrok za zgražanje, da so dotičnemu športniku uničili kariero. Jasno, da se lahko vprašamo, zakaj nastanejo takšne razlike v dojemanju dopinga v primerjavi z neko boleznijo. Morda nam manjka le jasnejše dojemanje, da ima doping vse značilnosti bolezni, na primer alkoholizma ali pa odvisnosti od drog, pri čemer se po vrhu vsega redko ali pa sploh ne govori o smrtnih primerih,« je zanimivo razmišljanje povezave dopinga v življenjskem vsakdanu prof. dr. Tadeja Malovrha, strokovnjaka na področju boja proti dopingu. Razlika je torej predvsem v tem, kako je prikazana neka bolezen in kako doping, kar je povezano z odzivom pristojnih institucij. »Doping bi namreč moral biti obravnavan tako kot bolezen, stranski učinki zlorabe dopinga naj bi se enačili s kliničnimi znaki neke bolezni in ne nazadnje bi morali biti znani podatki o smrtnosti,« je prepričan Malovrh.
Sporne preventivne akcije
Načine boja proti dopingu zaokrožata bolj prijazna preventivna dejavnost ter kurativno delovanje, sprejeto precej bolj negativno. Športnikom in njihovim spremljevalcem je precej ljubše poslušati poučna predavanja in podobne družabne dogodke, kjer se na bolj ali manj primeren način spoznajo z zaokroženo celoto, ki jo imenujemo boj proti dopingu. »Pravi boj proti dopingu je tisti, kjer mora športnik izpolnjevati dolžnosti, naložene s strogimi predpisi, predvsem pa je podvržen mnogokrat osovraženim kontrolam dopinga. Učinek preventivnega delovanja je seveda težko izmerljiv, kar pogosto vodi v špekulativnost, učinek kontrol dopinga pa nam zelo enostavno in realno pokaže rezultat, zlasti v primeru pozitivnega laboratorijskega rezultata in posledičnih sankcij,« poudarja Malovrh.
Nekatere preventivne akcije v boju proti dopingu pa so lahko zelo neprimerne. To lepo prikazuje primer nekdanjega dopingiranega kanadskega sprinterja Bena Johnsona, nesojenega olimpijskega zmagovalca v Seulu leta 1988, ki se je po 25 letih vrnil na stadion. Skesan, vendar dobro medijsko podprt. Na mestu je vprašanje, kakšen preventivni učinek v boju proti dopingu prinaša takšna akcija. Mlajše generacije športnikov in navsezadnje tudi aktivni ljudje takšno dejavnost, ob preprosto dostopnih posnetkih nepozabnega finalnega sprinta v Južni Koreji, lahko dojemajo ravno nasprotno. Takšna informacija lahko pri ljudeh izzove željo po istovetenju. Katero snov je kanadski sprinter zlorabljal, je mogoče preprosto najti z nekaj kliki na spletnih straneh, podatka o morebitnih zdravstvenih problemih danes 52-letnega skesanca pa ni nikjer. Kot preventivni pristop v boju proti dopingu bi bilo bolj poučno predstaviti zgodbo ameriške sprinterke tistega obdobja, Florence Griffith - Joyner, aktualne svetovne rekorderke na 100 in 200 metrov, ki je od septembra 1998 ni več med nami. Najverjetneje je šla pri 38 letih na drugi svet ravno zaradi zlorabe dopinga.
Da v svetovnem boju proti dopingu ni vse v najlepšem redu, je zgovoren podatek že dejstvo, da imajo nekateri športniki večji zaslužek, kot je letni proračun WADA. O »umazanosti« poti do uspehov kaže podatek iz atletike, kjer analiza finalistov v sprintih na 100 metrov z največjih tekmovanj v obdobju več kot 20 let kaže, da je bila večina teh atletov v času aktivne kariere vpletena v dopinške škandale. Šport je namreč v zadnjih letih dobro vpeljana industrija, v kateri njeni lastniki krmarijo tako, da dobičke le še povečujejo. Ker je boj proti dopingu pri tem moteč dejavnik, ga s spretnimi manevri onemogočajo, ignorirajo ali prikrivajo. Takšni negativni vplivi so prišli na dan v aferi Lance Armstrong. Primer bržčas največjega goljufivca v dopinški zgodovini je bil tudi najbolj odmeven v športni zgodovini.
Boj proti dopingu je v Sloveniji finančno močno podhranjen, a je navzven solidno prikazan. V njem ni videti prostora za absolutno neodvisen in strokoven pristop. Ta bi moral biti osnovan na analizi tveganja ter na statistično izračunanemu vzorcu, ali pa na principu inteligentnega testiranja. Ob tako klavrnem stanju se zato zlahka špekulira, da se takšno ozračje načrtno ustvarja predvsem zato, da nekateri privilegirani športniki in njihovi guruji ne čutijo pritiska zaradi dolžnosti, ki jih nalagajo pravila proti dopingu, in se tako lažje in brez nevarnosti posvečajo visokim športno-ekonomskim ciljem.
Tudi v Sloveniji imajo lobiji v boju proti dopingu močan vpliv. Ustanovljena je bila SLOADO, ki naj bi bila neodvisna protidopinška organizacija. Pod močnim vplivom Olimpijskega komiteja Slovenije je bil za vodjo izbran človek, ki ne razume dopinga kot model neke bolezni v populaciji določenih ljudi. Jani Dvoršak boj proti dopingu v SLOADO razvija predvsem formalno ter administrativno. Svoje poslanstvo razume kot nevsiljivo, prijateljsko, všečno. Pri sklepanju pogodb o sofinanciranju izvedbe kontrole dopinga SLOADO s panožnimi zvezami se ustvarjata medsebojna odvisnost in neprimerno okolje za strokovno delo. Navzven je vse skupaj mogoče dojemati kot posel.
