Mama je želela, da bi postal duhovnik, zdaj pa je politik in svetovni boksarski prvak. Manny Pacquiao je bil spet najboljši minuli konec tedna, ko je postal svetovni prvak po verziji WBO. V borbi za naslov je po točkah premagal Američana Timothyja Bradleyja in se mu maščeval za poraz iz leta 2012, ko je izgubil šampionski pas. Dvoboj si je v njegovi domovini Filipinih v živo po televiziji ogledalo več milijonov ljudi, zbrali so se tudi v kinematografih in restavracijah.
Njegov obraz tudi na znamkah
Toda v kolikor Pacquiao sedaj ni duhovnik, je na Filipinih bog. Kajti kamor koli boste pogledali, ga boste v tej državi zagotovo zagledali. Ne samo da je vrhunski športnik, ampak je še televizijski, filmski ter glasbeni zvezdnik, od leta 2010 pa tudi politik, saj je kongresnik v filipinskem parlamentu. Njegova priljubljenost je tako velika, da bi skoraj zagotovo postal tudi predsednik države, če bi šel na volitve, njegov obraz pa je tudi na poštnih znamkah.
A svojega statusa si ne gradi zgolj z vrhunskimi dosežki, ampak predvsem z dobrodelnostjo, saj precej svojega denarja porabi za dobrodelne projekte v tej izjemno revni državi. Tako je poskrbel, da so na novo zrasle klinike za zdravljenje raka, domovi za upokojence, turistični parki, raziskovalni inštituti... »Moje poslanstvo je, da se borim. Kot otrok sem se boril, da sem dobil jesti. Borim se še vedno, le da v ringu, zato me v domovini kličejo heroj. Toda moja največja borba ni boks, ampak da bi lahko na Filipinih končal revščino,« pravi. Vse to so tudi besede, ki dokazujejo, da je Pacquiao vodja lastnega ganga in da ni lutka v rokah mafijskih botrov, ki bi njegovo ime izrabljali za prekrivanje kriminalnih dejanj, kot je v navadi pri marsikateremu drugemu boksarskemu zvezdniku.
Bog mu je spremenil življenje
Kljub temu tudi Pacquiao dobro pozna vse čare življenja. Že vrsto let je med najbolje plačanimi športniki na svetu (v karieri je zaslužil več kot 300 milijonov dolarjev), denar pa je zapravljal za avtomobile, igre na srečo in ženske. Na ta način je živel vse do leta 2012, ko se mu je sredi sanj prikazal Bog, ki naj bi mu svetoval, da mora spremeniti svoje življenje in nehati boksati. »Bog mi je povedal, da sem dosegel že dovolj in naj neham. Ne bom več dolgo v ringu,« je povedal. Toda v kolikor še vedno boksa, je po božjih navodilih takoj spremenil življenjski slog. Le še bled spomin so tako zabave, ko je rojstni dan praznoval s 5000 gosti (med njimi je bila leta 2009 tudi filipinska predsednica Gloria Arroyo), zaradi pomanjkanja prostora pa jih je več kot 10.000 ostalo pred velikim šotorom.
Zdaj Pacquiao veliko moli, podrobno preučuje Biblijo, o svoji veri pa pogosto govori tudi v javnosti. V enem od intervjujev so ga tako citirali, kako nasprotuje homoseksualcem, ki bi jih morali usmrtiti, ker s svojim početjem žalijo Boga. Pacquiao se je hitro spet oglasil in dejal, da česa takšnega ni nikoli rekel, svoj pogled pa je predstavil v rahlo drugačni verziji. »Nič nimam proti gejem, saj jih imam tudi v družini. Tovrstnim ljudem preprosto ne moremo pomagati, saj so se takšni že rodili. Vse, kar trdim, je zgolj to, da istospolne poroke niso v skladu z božjimi zakoni,« je povedal. »Moj najljubši verz v Bibliji je 'ljubite se med seboj' in 'ljubite drugega kot samega sebe'. Biblija nas tudi uči, da je sodnik lahko samo Bog.«
Oče ubil psa, ga skuhal in pojedel
Pacquiao je sicer odraščal v revni četrti mesta General Santos, v katerem je vladal kriminal. Življenje mu je še dodatno otežil oče, ki je zaradi druge ženske zapustil mater, nanj pa ima grd spomin tudi zato, ker je pred njim ubil domačega psa, ga skuhal in pojedel. Ker je mama sama vzgajala šest otrok, so morali tudi sami na ulico in kaj zaslužiti. Manny je najprej delal v pralnici in bil ulični prodajalec kruha, pri enajstih letih pa se je vpisal v boksarski klub. Tri leta pozneje se je kot slepi potnik vkrcal na ladjo, ki je plula proti filipinskemu glavnemu mestu Manila, kjer je na črno delal na gradbiščih in živel na ulici. Kljub temu je vztrajno treniral boks in z njim tudi služil denar v uličnih pretepih. »Nikoli nismo imeli nič. Ne doma ne hiše. Živeli smo v baraki in se selili. Imeli smo samo dve stvari – borbo za življenje in sanje o boljšem jutri.«