Zanesljivo ste vodili, nato je po predrti pnevmatiki že kazalo, da ne bo nič z zmago, a se vam je na koncu po predrti pnevmatiki tekmeca Roka Turka sreča vendarle nasmehnila.

Moj cilj je bil enakovredno dirkati z avstrijskim prvakom Michaelom Böhmom. Dan in pol sva si bila blizu, razlika med nama je bila dve do tri sekunde, potem je imel tehnične težave in je zaostal, moja prednost pred Slovenci je znašala že minuto in pol. Nato sva zadela v skalo in improvizirala, da sva odpeljala 19-kilometrsko hitrostno preizkušnjo do konca. Bila sva prepričana, da Roka Turka več ne moreva dohiteti in sva temu prilagodila hitrost vožnje. Na koncu sva imela srečo, da je tudi on naredil napako in sva reli med Slovenci vendarle končala kot prva.

Kako je mogoče, da sta s sovoznikom Florjanom Rusom na popisu spregledala skalo?

To hitrostno preizkušnjo sem odpeljal že velikokrat, a skale nisem videl in nisem bil edini. Kasneje so na tisto mesto že zabili količek in skalo označili.

Ste ves čas vozili na robu zmogljivosti ali je še kaj rezerve?

Daleč od tega, da bi vozila na polno, to ni bilo potrebno. Je pa res, da dokler sva se borila z avstrijskim voznikom, sva dirkala veliko hitreje.

Avstrijski tekmeci so še vedno prehitri. Zakaj so v prednosti?

Trenutno Slovenci nimamo najboljšim šestim Avstrijcem konkurenčnega dirkalnika. Imamo dirkalnike s prednjim pogonom, ki so tri razrede šibkejši od štirikolesno gnanih, zato ni mogoče, da bi lahko vozili podobno hitro.

Preizkusili ste tudi nove pnevmatike, ki bodo obvezne prihodnje leto. Kakšni so vtisi?

Razlika je precejšnja tako glede načina vožnje kot tudi hitrosti. Pnevmatika, ki sem jo sam preizkusil, je namreč precej počasnejša od siceršnjih, se pa proizvajalci hvalijo, da bo hitrejša. Je pa pnevmatika gotovo varnejša, avto začne prej in enakomerneje drseti.

Že po prvem reliju je jasno, da bosta v boju za končno zmago za naslov slovenskega prvaka le dve posadki.

Rok Turk in Jani Trček bosta gotovo zelo konkurenčna, sploh slednji ima močnejši dirkalnik. Seveda je reli nepredvidljiv, vedno se lahko v boj za zmago vmeša še nekdo drug, mogoče bo kakšno dirko odpeljal tudi izkušeni Darko Peljhan.

Gospodarska klima se pozna tudi v slovenskem reliju. Imate težave, da zberete prepotrebna finančna sredstva?

Zadnji dve leti se kriza res močno pozna, kar je najbolj vidno v voznem parku. Tudi sam imam dirkalnik, ki je tri stopnice nižje po kakovosti, varčujemo na vsakem koraku, tudi pri pnevmatikah. Trenutno vozim predvsem za dušo, saj se zavedam, da so na primer najboljši avstrijski vozniki nepremagljivi, saj imajo šest res vrhunskih dirkalnikov.

Kazalo je celo, da letos ne bo legendarnega relija Saturnus, a ga bodo v zmanjšanem obsegu vendarle pripravili.

Saturnus ima tradicijo in bila bi velika škoda, če bi odpadel. Smisel tega, ali gre za evropsko dirko ali ne, raje ne želim komentirati.

Na reliju je nastopilo 18 posadk, kar je najmanj po letu 2005. Kaj narediti, da se bo avtomobilski šport znova dvignil in privabil gledalce? Na reliju v Avstriji jih je bilo ob progi kar 50.000.

Po občutku se mi zdi, da je bilo gledalcev tudi v Avstriji minula leta več ob progi. Je pa res, da je ogromno Slovencev za konec tedna šlo raje v Rovinj, kjer je potekala dirka svetovnega prvenstva z letali. Problem relija so seveda dolge dirke, ki zahtevajo velika finančna sredstva, tako da lahko več posadk pričakujemo na kratkih relijih, vse pa je seveda povezano z gospodarskimi razmerami in financami, ki so na voljo. Naša krovna zveza bi morala več narediti za samo promocijo. Sam dirkam že skorajda 20 let, pa se ni nič spremenilo.

Kako v reli znova pritegniti mlade slovenske voznike?

Zveza bi morala dovoliti homologacijo vozil, ki ne zahtevajo velikih finančnih sredstev in jih je mogoče pripraviti v domači garaži. Seveda z ustrezno varnostno opremo. Ostalo bi moralo prilagoditi financam in bi bilo treba narediti dirkalnik nekje med pet- in deset tisoč evrov. To bi pritegnilo mlade, ki bi se v svojem prvenstvu borili za naslov prvaka. Trenutno so dirkalniki nesprejemljivo dragi, na trgu ni dirkalnika pod 15.000 evrov, kar je za mlade odločno preveč.

Letos ste kot mehanik sodelovali na vztrajnostnem reliju Dakar. Vas v prihodnosti zanima tudi, da bi nastopili kot dirkač?

O tem trenutno ne razmišljam. Na Dakarju je med 10 in 15 dirkačev, ki so razred zase in imajo na voljo ogromna finančna sredstva, ostali, ki dirkajo, so entuziasti, katerih edini cilj je, da pridejo na cilj. Kot dirkaču mi to ne bi bilo dovolj, samo peljati brez imperativa po zmagi. Izkušnja je bila odlična, nekaj novega, stalne selitve. Nepozabno.