Uspešno umeščanje večjih državnih projektov v okolje je v večini primerov odvisno od iskanja skupnega jezika med vlagatelji in predstavniki lokalnih skupnosti. Ti »svoje zemlje« nikoli ne želijo dati zastonj, zaradi česar so pogajanja dostikrat precej dolgotrajna (zadnja takšna primera spremljamo ob umeščanju severnega odseka tretje razvojne osi ter obvoznice pri Škofljici) in trda, morebitni iztržek pa je, čeprav je običajno razmeroma visok, skozi oči lokalnih skupnosti samoumeven.
Kljub temu so v lokalnih skupnostih vendarle v nekoliko podrejenem položaju, saj se ne zgodi vedno, da se državni projekt in »dolg« do lokalne skupnosti izvajata hkrati. Prednost imajo seveda državni projekti. Slednje še kako čutijo v občinah Krško in Brežice, ki sta pred sedmimi leti privolili v širitev vojaškega letališča v Cerkljah ob Krki ter v gradnjo trajnega odlagališča srednje in nizko radioaktivnih odpadkov. Za gradnjo prvega, ki naj bi bil zaključen prihodnje leto, bo država skupaj s partnerji odštela 70 milijonov evrov, za gradnjo drugega, ki bi pravzaprav moral biti že dokončan, a ga še niso niti začeli graditi, še sto milijonov več.
Kaj bi morali dobiti občini?
V Krškem so na račun umestitve odlagališča s predstavniki različnih ministrstev podpisali 6 protokolov, s katerimi naj bi si zagotovili sofinanciranje gradnje širokopasovnih omrežij in sistema informiranja javnosti, nove cestne povezave z Brežicami, komunalne infrastrukture, mestne obvoznice ter obnovo propadajočega gradu Šrajbarski turn v Leskovcu pri Krškem. Vse skupaj bi država v razvoj občine morala vložiti 32 milijonov evrov, k temu pa je treba prišteti še 6,7 milijona za gradnjo komunalne infrastrukture v naseljih v bližini vojaškega letališča, ter 15 milijonov za tretjo fazo gradnje krške obvoznice.
V Krškem so bili s podpisom protokolov, ki bi občini skupaj navrgli torej za 53,7 milijona evrov novih pridobitev zadovoljni, veliko manj veselja pa kažejo nad njihovimi uresničevanji, ki se odvijajo veliko prepočasi. V nekaterih primerih celo kaže, da se želi država obveznostim izogniti. Med drugim gre za leskovški grad, iz katerega so Krčani pred tremi leti v pričakovanju začetka obnove izselili vse stanovalce ter zanje uredili nadomestna socialna stanovanja, dejansko pa se je objekt znašel na seznamu gradov, ki so jih na kulturnem ministrstvu namenili prodaji. Tedanji krški župan Franc Bogovič in zdajšnji Miran Stanko sta zaradi tega na ministrstvo in vlado naslovila že več dopisov (predvideno je bilo, da bi se v grad preselila državna agencija za ravnanje z radioaktivnimi odpadki), vendar so njuna opozorila vsakič naletela na gluha ušesa. »Mi s krško občino glede gradu nismo podpisali nobene pogodbe,« odgovarjajo na ministrstvu. Slednje sicer drži, vendar je vlada takrat, v letu 2007, sprejela sklep, da morajo posamezna ministrstva sredstva zagotoviti in protokole podpisati.
Namesto milijonov dobili drobiž
Ostalih protokolov na vladi sicer ne zanikajo, vendar jih v zastavljeni dinamiki ne izvršujejo. »Občina Krško vlado že vseskozi opozarja, saj do zdaj iz naslova protokolov ob umeščanju odlagališča ni bil realiziran niti eden, pa tudi projekt gradnje odlagališča še ni stekel. Najbolj problematičen med njimi je protokol, podpisan z ministrstvom za okolje in prostor, ki govori o sofinanciranju projektov ureditve komunalne infrastrukture na območju občine Krško in bi se moral začeti izvajati že v letu 2008. Občina Krško bi morala v skladu s tem protokolom za ureditev komunalne infrastrukture od države dobiti 1,4 milijona evrov na leto za obdobje šestih let, kar je skupno 8,4 milijona evrov,« pojasnjujejo v Krškem.
Z ministrstva za infrastrukturo in prostor so nam v zvezi s tem očitkom odgovorili, da so v projekt hidravlične izboljšave vodovodnega sistema Krško–Kostanjevica v času do 4. aprila letos vložili 574 tisoč evrov in priznali, da denarja za ostale projekte nimajo. V negotovosti ostaja tudi uresničevanje ostalih protokolov. Iz vladnega urada za komuniciranje so nam pojasnili, da so v podpisanih protokolih kot vir sredstev za sofinanciranje dogovorjenih projektov navedeni strukturni skladi, vendar jih je računsko sodišče pred časom opozorilo, da podpisani protokoli za črpanje iz tega vira ne predstavljajo zadostne pravne podlage. »Naložbe, ki so navedene v protokolu, so imele možnost za pridobitev sredstev na podlagi objavljenih razpisov tako ministrstva za gospodarstvo kot tudi Službe vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko,« nekako očitajoče pojasnjujejo v vladi.
Pomanjkanje denarja skrajšalo cesto
Bolj kot ne so se pod nosom obrisali tudi v občini Brežice. Odstopitev prostora za razširitev vojaškega letališča in sprejem vseh negativnih posledic, ki bi jih lahko prinesla povečana dejavnost na letališču, vključno z morebitnim pristajanjem velikih zračnih plovil sil Nata, naj bi občinski proračun letno obogatilo za do 600.000 evrov, ki bi jih vlagali v obnovo komunalne infrastrukture. Do letos naj bi občina tako od celotnega dogovorjenega zneska v višini 5,8 milijona evrov prejela približno 4 milijone evrov, a se je zgodba (znova zaradi pomanjkanja denarja) leta 2012 ustavila pri 1,8 milijona evrov. Na obrambnem ministrstvu so se reševanja nastale zagate lotili tako, da so na občino Brežice prenesli lastništvo desetih vojaških stanovanj v vrednosti 335 tisoč evrov ter 1,2 milijona evrov vredne nepremičnine nekdanjega vojaškega remontnega zavoda v Slovenski vasi. V paket izvršenih obveznosti do občine prištevajo tudi leta 2008 izveden neodplačni prenos štirih vojaških stanovanj ter nekdanjega doma JLA v skupni vrednosti 761 tisoč evrov, s čemer naj bi svoje obveznosti do Brežic pokrili za obdobje do leta 2018.
V Brežicah do teh kompenzacij ne kažejo prevelikega navdušenja, saj vlaganje v posodabljanje tistega dela lokalne infrastrukture, za katerega so računali na sredstva obrambnega ministrstva, tako še naprej ostaja na njihovih plečih. To pomeni, da bo do realizacije projekta glede na možnosti občinskega proračuna prišlo s precejšnjim časovnim zamikom, pri krajanih, ki so po številnih javnih obravnavah projekta širitve letališča DPN podprli ravno na račun obljubljenih pridobitev, pa bo ostal grenak priokus in dobra šola, kako postopati ob prihodnjih načrtovanih velikih državnih projektih. Vprašanje je torej, ali bodo načrtovalci drugega bloka krške jedrske elektrarne, če bo do postopka njenega umeščanja v okolje prišlo, po vsem, kar se dogaja v zvezi z omenjenimi protokoli, uspeli doseči potrebno družbeno sprejemljivost projekta.
