Čeprav je poznejši razvoj dogodkov pokazal, da je prvi mož Francoske republike ravnal zaletavo – želja, da bi mu v obči normalizaciji usluge nekdanjega (proto)komunista Fouchéja postale nepotrebne, je bila docela nerealistična –, je začasna ukinitev policijskega ministrstva ljudem prihodnosti zastavila resno vprašanje: kaj storiti, ko je naloga kakšne ustanove opravljena? V epohi marksističnih režimov je bila stvar zelo preprosta: problem je bil ad acta, ko je bila institucija preimenovana in pomnožena. Bolj ko naj bi kaka služba veljala za pozitivno, vneteje se je za njeno označevanje iskala internacionalistična tujka in več je bilo ljudi, ki so jo opravljali. Ministri so tako postali ljudski komisarji/sekretarji, poslanci pa so se preobrazili v deputate/delegate. V Jugoslaviji je sistem, katerega okostje so bili slednji, sproščal in hkrati tudi srkal energijo približno milijona ljudi. Gesla o odpravi države so bila opij za turbulentne glave, ki se zaradi odtujenosti vsakdanji stvarnosti niso mogle prikopati do sklepa, da marsikatero upravno in koordinativno funkcijo vzpostavlja sama logika čedalje kompleksnejšega in medsebojno vse bolj prepletenega modernega življenja, ne pa takšna ali drugačna politična ureditev. Modrosti tistih, ki so razumeli, kaj se godi pod vidno površino, se ni zaupalo. Tako je na primer znameniti zgodovinar – morda najradikalnejši, zagotovo pa pripovedno najsugestivnejši, kar jih je premogla »prešerna Anglija« – A. J. P. Taylor za prebivalce Jugoslavije že leta 1949 zaman razodel, da maršal Tito ni komunistični Luther, marveč Henrik VIII.: rad bi bil svoj lastni papež, medtem ko v srčiko doktrine ne bi posegal.

A kaj storiti tu in zdaj? Uporabiti Napoleonov recept ali ne? Filozofija večnega vračanja istega vsekakor govori za to. Na nekaterih sektorjih življenja je tako in tako že prevladala nad vsako drugo strategijo razumevanja vsakdanjosti. Fašistična nevarnost je, denimo, danes vsaj enaka kot leta 1983, ko je nacionalna televizija na zase tipično angažiran način predstavila skupino Laibach. Njen sloves pozneje sicer ni dosegel slave Ansambla bratov Avsenik, ki sta ga uveljavili avtorska prodornost in poustavarjalska kvaliteta, a napor za to, da bi se glasbeno krilo Neue Slowenische Kunst prikazalo kot nespregledljivo pomemben pojav, je bil nedvo(u)men. Očitno pa med voditelji javnega mnenja in množico ni bilo pravega »Führerkontakta« – če nam je na tem mestu dovoljeno uporabiti priljubljeno formulacijo najbolj prostodušnega ministra v vladni posadki gospe Thatcher Alana Clarka, s katero je označeval elektrizirajoči premierkin vpliv na okolico... V naših dneh se na malih ekranih pojavlja že toliko fašistov, da se bo zgodovinarju prihodnosti bržčas porodilo vprašanje, ali ni bil vzpon marksistov le dialektična predstopnja na poti k njihovi strašljivi afirmaciji. Navsezadnje je Mussolini že ob prvem prevzemu oblasti zgolj sledil plimi levičarskih gibanj v italijanskem »rdečemu dveletju« 1919–1920.

Črnogledi ljudje menijo, da institucij, katerih poslanstvo bi že bilo izpolnjeno, pri nas ni. A časi so preresni, da bi si mogli dovoliti razkošje obupa. Vsaj ena takšna ustanova zagotovo obstaja – Javna agencija za raziskovalno dejavnost (ARRS). Njeni prvaki so pred časom že triumfalno naznanili, da so nekatere naloge, ki so jih doslej opravljali ljudje, že lahko prevzeli računalniki.

ARRS pa tudi sicer ni od muh. Njen direktor, ki se kot strankarski kandidat vztrajno udeležuje državnozborskih volilnih korid, je bil pred nedavnim v enem medijskih hologramov razglašen za nepolitičnega človeka. Je tudi edini javni uslužbenec, ki v določbah Zakona o splošnem upravnem postopku ne najde kompasa za ravnanje ob razpisih (javka za zgodovinarja prihodnosti: akt ARRS št. 6316-3/2010-3072, datiran s 17. 5. 2010). Pri tem se ne pustiti motiti niti ministrici, ki mu takšno odkritje izrecno nalaga (sklep MJU št. 0610-89/2009/6 z dne 8. 8. 2009). Prav tako zanj ni problema, če se »uradnim potom« ugotovi, da vsebina pravilnika, ki določa postopek, po katerem deluje ARRS, presega s področnim zakonom dovoljene okvire (dopis Inšpektorata za javno upravo št. 0610-435/2011/2 z dne 23. 6. 2011). Sitno zadevo bodo gotovo suspendirale nove postave reda, ki se prav v teh dneh kujejo iz meglic obstoječega kaosa. Direktorju ARRS pri tem herkulskem podvigu stoje ob strani poznavalski mučeniki dela, ki zro vanj z enakim zaupanjem, kot so svoj čas novopečene pionirke v maršala Tita. Računalnik, ki bo potreboval le še kakega človeškega strežača, ne bo več čutil nobenih pravnih težav. Tudi algoritemskih ne, saj bo po številnih predelavah obrazcev končno najdena formula, ki bo na vseh razpisih izvrgla ustrezen rezultat.

Lažje bo poslej seveda tudi organom, ki se ukvarjajo s korupcijo, saj jim ne bo treba več apodiktično zatrjevati, da vrh ARRS nima vpliva na razpise niti s spreminjanjem propozicij sredi njihovega poteka. Celo raziskovalnim administrativcem, ki so doslej stranke poučevali, da je pritožbeni organ proti njihovi samovolji le »svetovno sodišče«, bo odleglo: stroj jih je že naredil za docela redundantne. Vsak od njih bo poslej lahko rekel, kar se v takem položaju sliši na Češkem: Ja nic – ja muzikant! [Nič nisem – sem muskontar!] V deželi, ki je nekoč slovela kot konservatorij Evrope, namreč na tak način poveš, da si le slučajno tam, kjer te je kdo opazil, ko si se namenil biti neviden.