Gre za tri dogodke, ki pomenijo velike premike na domači šahovnici vpliva, politične in ekonomske moči. V več mesecev trajajoči »hladni vojni« med Arharjem in prvim možem NLB Jankom Medjo je zmagal slednji. S tem se je Medja kljub seriji afer in predkazenskemu postopku zaradi zlorabe notranjih informacij pri prodaji Mercatorja utrdil na čelu banke, ki jo je država decembra rešila z 1,6-milijardnim vložkom. NLB, ki se bolj kot s kreditiranjem ukvarja s »širjenjem vrednot«, tako vse bolj postaja mlinski kamen okrog vratu finančnega ministra Uroša Čuferja. Ta je namreč osebno izbral nadzornike, ki so zdaj Arharju obrnili hrbet. Včerajšnji odstop bržčas pomeni tudi začetek konca ere Franceta Arharja, prvega bankirja slovenske »žlahtne« desnice, v slovenskem bančništvu.

Še do večjih, tektonskih premikov je prišlo včeraj na Obali. V enem dnevu sta »padla« šefa največje tamkajšnje občine in najpomembnejšega podjetja. Njuno zavezništvo, ključno za obvladovanje regije, je le nekaj mesecev pred lokalnimi volitvami doživelo usodni udarec, karte pa se bodo zdaj mešale na novo.

Obsodba Borisa Popoviča označuje dokončen konec obdobja, ko se je kot alternativa »politiki v Ljubljani« ponujala transverzala »učinkovitih« županov med Mariborom in Koprom. Franc Kangler, Bojan Šrot, Zoran Janković in Boris Popovič so v prvi polovici ali sredi prejšnjega desetletja na valu nezadovoljstva nad »neučinkovitimi« župani prevzeli oblast v Mariboru, Celju, Ljubljani in Kopru, jo utrdili s klientelnimi hobotnicami in kronali s »spomeniki«. V mestih niso gradili le stadionov, cest in trgovskih središč, ampak tudi kulte osebnosti. Toda pol desetletja krize ni ustavilo le njihovih hišnih gradbincev, ampak v mnogo čem – vsaj na državni ravni – spremenilo tudi dojemanje volilcev. Logiko »naj malo jemlje za svoje, dokler dela za vse nas« je zamenjala ničelna toleranca do sumov nezakonitih dejanj.

Ceno za to je prvi plačal Kangler. Šrotove politične ambicije so po umiku z vrha SLS in »protitajkunski« vojni, v kateri je krajšo potegnil njegov brat, ostale omejene le na Celje. Kako visoko še kotirajo politične delnice Zorana Jankovića, načetega od številnih predkazenskih postopkov in očitkov o spornih občinskih poslih, bo jasno že pred skorajšnjim kongresom PS. V tej družbi se je do zdaj najmanj omajan zdel Popovič. Poleg tega, da je celo izbiral občine, kjer bo kandidiral za župana, se ni bal odkrito spopasti z državo.

Postranska škoda in obenem glavni igralec Popovičevega boja za Luko je bil Mišič. Za njegovo nastopaško masko in retoričnimi (ne)bravurami se skriva preračunljivi in brezkompromisni trgovec, ki se je tudi včeraj skoraj obdržal na čelu Luke. Le malo je manjkalo, da bi mu uspel tudi zadnji manever, ki sta ga skovala s Popovičem. Tako kot ob avgustovskem imenovanju jima je tudi tokrat uspelo na svojo stran spraviti enega od nadzornikov, ki jih je izbrala država, in jo skušala uspavati z umikom tožbe zoper sklepe nedavne skupščine, ki so omogočili Mišičevo rušenje. Bila sta zelo blizu, a se je zalomilo pri Mišiču. Ta je moral očitno v zadnjih mesecih prehitro plačati preveč računov, ki so mu jih izstavljali zaslužni za njegovo imenovanje.

Mišič in Medja sta dve strani istega kovanca. Oba sta bila politično imenovana, a se v isti sapi razglašata za žrtvi politike. Oba sta mojstra forme, pri čemer – vsaj po videnem – ponujata bolj malo vsebine. Sta kot ustvarjena za igro v slovenski politično-interesno-lobistični mlakuži, iz katere je moral glasnejši od njiju včeraj začasno oditi.