Politika je postala psovka. Politični predstavniki pa samooplojevalci. Ves čas potrebujejo drug drugega, da lahko preživijo. Neskončno veriženje komentarjev, kaj je kdo mislil in kaj je zadaj. Če že res hočete vedeti, kaj je zadaj, potem vam ni treba gledati isti večer na komercialki oddaje Epilog, kjer se voditeljica Maja Sodja res trudi, da bi nas prepričala, kdo je večja baraba v polju samih barab, ampak raje gledate dve nadaljevanki. Oblast in Hiša iz kart dramatično povesta vse, kar ste samo slutili. Da je politika en sam blef, en sam ringelšpil interesov, en sam lobistični cirkus in ena sama igra vlog. Da je resničnost iluzionistični projekt v rokah tistih, ki so močnejši. V rokah tistih, ki lahko izsiljujejo.

Tudi pri nas se najdejo odrešeniki, ki znajo v kamero povedati, kako jih je kdo hotel podkupiti ali izsiljevati. Junaki za en teden. Celo en padli šef banke postane zvezda z izjavo, da so ga klicali z najvišjih instanc. Da bo enkrat zatožil vse po vrsti. Lepotna napaka je samo v eni točki. Tisti, ki kliče, in tisti, ki podkupuje, natančno ve, koga se lahko na tak način zaplete v mrežo. Ve, da so mnogi za nekaj oblasti in nekaj priboljškov z gospodarjeve mize pripravljeni narediti marsikaj. Tudi spraviti firmo na kant.

So pa posamezniki, ki spregledajo. Na primer Dimitrij Rupel, ki je v ponedeljek umaknil svojo prijavo za generalnega direktorja nacionalke. To je storil zato, ker je dobil vtis, da gre pri izbiri za eno samo strankarsko prerivanje in male politične igrice. Do ponedeljka je Dimitrij verjel, da gre pri nacionalki za avtonomen medijski projekt. Da ni politike, ki bi si upala zavrteti kakšen telefon, članom programskih svetov dati kakšno sugestijo ali celo plonk listek s primernimi kandidati. Besed o labodjem spevu v resnici sploh ni bilo. Niti ne tistih, da naj novinarji premislijo, ali je pametno nasprotovati zmagoviti politični opciji.

Dejstvo pa je, da je bila v ponedeljek za generalno direktorico izbrana Nataša Pirc Musar. S programom, ki je za mnoge seznam pobožnih želja. Z besedami in obljubami, da bajto čakajo korenite spremembe. Jasno je, da vsak to razume kot grožnjo in da bo nova šefica pričakana na nož. Upam, da ne bo čez čas skrušeno ugotovila, da tej bajti ni pomoči, ampak da bo razbila mnoge stereotipe, ki se lepijo na nacionalko. Da se tam ne da nič spremeniti, da vsak brani svoj vrtiček, da so vsi otopeli in je izogibanje skupinski šport, da se politika občuti v delitvah na naše in vaše, da ni nobene ambicioznosti, da so vsi tam le zaradi varnih služb.

Nacionalka je pred veliko generalko. Namreč, največji paradoks te institucije je v tem, da so največji kritiki in nasprotniki del nje. Nezadovoljni in užaljeni. Prepričani, da se jim godijo same krivice. Drža, ki je postala mantra slovenskega vsakdana. Ena sama krivica, eno samo tožarjenje, ena sama destrukcija in sovraštvo.

Težko bo Nataši uspelo zavrteti to spiralo samouničevanja. Da se bodo jutri zaposleni zaljubili nazaj v staro bajto. Za odjemalce električne energije bo super, če se motim…