Ko je Aleksander Veliki z enim zamahom meča presekal gordijski vozel, ki ga nihče ni znal razvozlati, je človeštvo dobilo lepo prispodobo, kako lahko hitro in enostavno, pa čeprav včasih bolj na silo, rešiti težavo. A danes vemo, da nič ne gre čez noč, sploh ne v naši deželi, ki se utaplja v nekih zakonih in predpisih, ki pa se jih drži bore malo ljudi. Čeprav marsikaj povesta že zdrava pamet in pogled »na teren«, to še ne pomeni, da se s tem prižge zelena luč tudi pri odgovornih, ki iz svojih pisarn bore malo vidijo, kaj se dogaja v resničnem življenju.
Dejstvo je, da se je Slovenija utopila v pločevini, osebni ali tovornjaški. Prodajalci avtomobilov stokajo, da jim gre prodaja slabo, a so v minulih letih in desetletjih na cesto spravili toliko vozil, da se to še kako pozna pri – parkiriščih. Da o sami cestni infrastrukturi niti ne govorimo.
Za čim manj denarja iztržiti čim več
Kam parkirati, je težava, s katero se bori ves zahodni svet, vsa urbana središča so že zdavnaj zaznala, da je to lahko težava za ene in vir zaslužka za druge. Že pri dimenzijah, kako veliki naj bodo parkirni prostori in koliko naj jih bo, prihaja do kar precejšnjih odstopanj. Za označbe na vozišču se namreč upošteva standardne dimenzije, torej dolžina vozila 4,7 in širina 1,75 metra. Tehnični standard za opremo mestnih površin pa govori o 4,3 metra v dolžino in 1,6 metra v širino. »Pri pravokotnem parkiranju je lahko parkirni prostor, odvisno od normativa, tako pet metrov dolg in 2,3 metra širok ali pa je njegova dimenzija 4,8 krat 2,3 metra. To velja pri minimalni širini prometnega pasu 5,4 metra. Širina prometnega pasu, ki omogoča parkiranje vozila, ima bistven vpliv na širino parkirnega prostora,« je povedala Darja Kocjan, vršilka dolžnosti generalnega direktorja z direktorata za infrastrukturo pri ministrstvu za infrastrukturo in prostor, medtem ko so pri Zavarovalnici Maribor povedali, so v zadnjem letu prijave škode na parkiriščih v konstantnem porastu: »Posebej povečano število opažamo v urbanih središčih, kar bi utegnilo biti posledica tega, da velikost parkirnih prostorov ne sledi spremembam velikosti in širine vozil.«
Svojevrsten problem so seveda parkirne hiše, saj je tam manevrskega prostora še manj. Po nekaterih izračunih naj bi en parkirni prostor zasedel v povprečju 13 kvadratnih metrov. Peter Lipar iz Prometnotehniškega inštituta Fakultete za gradbeništvo in geodezijo pa pravi: »Glede na vse dogajanje ne moremo mimo dejstva, da projektanti projektirajo po pravilniku oziroma po navodilih, ki so stara 20 let.« Velikokrat se zatakne že pri tem, kako do parkirnega prostora sploh priti. Na preozkih dovozih in stebrih je tako lahko videti kar nekaj sledi barve s pločevine, ko je voznik naslonil svoje vozilo, saj je bilo prostora za manevriranje oziroma parkiranje premalo. »Težave nastanejo, ker so vozne površine in parkirni prostori med konstrukcijskimi elementi – stebri objekta. Ker pa so konstrukcijski elementi včasih projektirani, preden je izdelana prometna ureditev garaž, nastane težava pri umeščanju zadostnega števila parkirnih prostorov glede na potrebni izračun. Zato prihaja do minimalnih dimenzij, ki so še iz časov fička,« pojasnjuje Franci Cerkvenik iz družbe za projektiranje in inženiring Tega Invest. Seveda niso vse garažne hiše preozkih dimenzij, dejstvo pa je, da je povprečna dolžina vozila zdaj precej večja kot nekoč, kar narekuje, da bi morala biti tudi temu primerno večja parkirišča. Peter Lipar pri tem nadaljuje: »V Sloveniji vlada en zakon, in sicer, da mora biti izkoristek parkirne hiše tak, da če delimo bruto površino s številom parkirnih prostorov, moramo dobiti številko med 27 in 30 kvadratnih metrov. In tega se vsi držijo. Če dobimo manjšo številko, pomeni, da smo stisnili noter preveč avtomobilov, se pravi, da imamo slabši nivo storitev.«
Svoje namreč pri tej zmedi naredijo investitorji, ki želijo za čim manj denarja iztržiti čim več, tako da po svoje pritiskajo na projektante, naj jim »ustvarijo« čim več pakirnih prostorov. Svoje potem dodajo še vozniki s svojo vozniško (ne)kulturo in že tako majhno število prostorov z nerodnim parkiranjem še zmanjšajo – med njimi, tako pravi ljudski glas, je veliko voznikov avtomobilov višjega cenovnega razreda, ki v skrbi za svoje vozilo parkirajo kar čez dva parkirna prostora.
Okolica blokovskih naselij se duši v pločevini
Problematika parkirišč je tako nekaj, kar postaja stalnica naše novejše zgodovine, standardi so nastali leta 1991 in so jih leta 2005 nekoliko popravili. A svoje povedo tudi statistične številke. Davor Matijašič s Fakultete za gradbeništvo in geodezijo v svojem diplomskem delu, ki je nastajalo tudi pod mentorstvom profesorja Petra Liparja, ugotavlja, da pri nas osebno vozilo v povprečju prevozi na leto 15.000 kilometrov in da znaša v mestu povprečna hitrost okoli 20 kilometrov na uro, kar pomeni, da je osebno vozilo v gibanju okoli 750 ur, preostalih 8010 ur na leto pa miruje. Že omenjena stopnja motorizacije govori o vedno večjem povpraševanju po parkiriščih, po statističnih podatkih za leto 1990 je v Sloveniji na eno osebno vozilo prišlo 2,7 prebivalca, v ZDA so ocenili, da nastopa zasičenost pri stopnji motorizacije 2,5 prebivalca na osebno vozilo.
Po podatkih za leto 2009 je bilo v Sloveniji registriranih 1,058.800 osebnih vozil, kar znaša 1,93 prebivalca na osebno vozilo, konec leta 2012 le malenkost več, 1,066.028 osebnih vozil, leta 2013 pa že 1,099.414, kar znaša 2 prebivalca na avtomobil. In če pri tem pomislimo, da so se nekoč stanovanjska naselja gradila po standardih, ki so predpisovali celo manj kot en parkirni prostor na stanovanje na določeni gradbeni parceli... Arhitektka Janja Solomun iz LUZ je na to temo povedala: »Za eno- in dvostanovanjske stavbe je po Odloku o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana predvideno, da imajo dva parkirna prostora na stanovanje, za tri- ali večstanovanjske pa en parkirni prostor za stanovanje v velikosti do 50 kvadratnih metrov in dva za stanovanja, večja od 50 kvadratnih metrov.« A ker ta odlok velja od leta 2010, je kot na dlani, da se v soseskah okolica lahko duši v pločevini, že pogled na naše ceste, okolico blokovskih naselij in vsakodnevni boj za parkirišča z zapornicami, nagajanjem sosedom, »gajbičarstvom« pozimi in še bi lahko naštevali, govori, da nas je ves ta napredek na tem področju ujel nepripravljene.
S kroženjem do parkirnega prostora
Seveda se zna v večjih soseskah zgoditi, da si je treba za prosto parkirno mesto vzeti čas. Tina, ki stanuje na Fužinah v Ljubljani, nam je zaupala: »Prostorska stiska s parkirišči je kar precejšnja, na srečo pa količki preprečujejo, da bi bila vozila parkirana tudi na zelenicah. Praviloma prostega parkirnega prostora vendarle ni težko najti, a včasih traja kakšno minuto in je pri iskanju treba biti potrpežljiv, toliko bolj, ker bi vsi radi pustili avto čim bližje vhodnim vratom. Prava zmeda pa nastane pozimi, ko je zaradi snega parkirnih prostorov manj, mnogi si parkirni prostor, potem ko odmečejo sneg, tudi privatizirajo. Obstajajo pa tudi določeni parkirni prostori, kjer ni dobro parkirati, saj so očitno na seznamu objestnežev, ki s ključem v roki uživajo v tem, da poškodujejo karoserijo.«