Čeprav mnogi že ob omembi Zgornje Savinjske doline najprej pomislijo na zgornjesavinjski želodec, trajni suhomesnati izdelek, ki ga na kmetijah še danes izdelujejo po tradicionalnem postopku, starem več kot stoletje in pol, skrivajo njihova nedrja še veliko bogate kulinarične dediščine. Tisto, kar je najbolj dragoceno, pa je, da se jedi, stare tudi stoletja, zdaj spet obujajo. Po babicah in prababicah jih zdaj pripravljajo njihovi vnuki v osnovnih šolah. Japko fžu, ajdnek, pohla, jajčni štrukelj, oženena župa, mohot in v mleku pečeni ajdovi štruklji je le nekaj jedi, za katere je verjetno slišal le malokdo. Čeprav so se nekoč z njimi dodobra nasitili, žal njihovih receptov ni mogoče najti v nobeni kuharski knjigi.

Ajdnek nekoč namesto potice

Zlasti ajdnek je bil na Ljubnem zelo znan. »V bistvu je to orehova potica iz ajdove moke z dodatkom medu, ki je pridobila veljavo šele v zadnjih desetletjih. Menda je bila včasih navada, da so ajdnek pripravili na praznik vseh svetih, pa tudi ob drugih praznikih. To je bila ena prvih sladic, ki so jo pripravljali v naših krajih že pred stoletji. Ajdo so seveda sejali na skoraj vsaki kmetiji, kakšen čebelji panj je bil pri vsaki drugi. Pridne gospodinje in otroci pa so vsako jesen pridno pobirali okoliške orehe,« pripoveduje Marija Ermenc, učiteljica gospodinjskega pouka na Osnovni šoli Ljubno, ki ji je mlade uspelo navdušiti za kuharijo tako zelo, da se zdaj že nekaj let udeležujejo tudi kuharskih tekmovanj.

In ker je bila ajda nekoč slabo cenjena, bela moka pa simbol blaginje, so namesto zdaj znane orehove potice pekli ajdnek. Velikokrat so ga spekli tudi za »likof« po koncu žetve, košnje ali kakšnega drugega težkega kmečkega opravila. »Prav veseli pa so ga bili tudi flosarji, če so ga dobili za na pot ali pa jih je pričakal, ko so se po dolgih tednih utrujeni vrnili domov. Sicer pa ni veliko gospodinj, ki bi znale speči pravi, vlivan ljubenski ajdnek. Ta je posebnost Ljubnega, drugod namreč testo valjajo,« razloži Ermenčeva in doda, da je bila ajda pač vedno pri roki, kot tudi domači med in orehi.

Fižol in čežana v istem loncu

Druga, še kako zanimiva jed, je japko fžu. To je tako stara jed, da se je danes spominjajo samo še starejši dedki in babice, kako so jo kuhale njihove mame in babice. »Običajno so jo kuhali pozni v jeseni, ko se je z njiv in vrtov spravljal fižol. Nezrelo zrnje so najpogosteje porabili prav za to. Japko fžu ali jabolčni fižol je bil med tednom pogosto na jedilniku, še bolj pa v postnem času. Domačega fižola je bilo vselej v izobilju vso zimo, jabolka, ki so ležala v kleti, je bilo pa spomladi tudi treba porabiti. Danes je ta jed razbita na tri, in sicer na jabolčno čežano, zabeljen fižol in pire krompir. Če zmešamo skupaj fižol in čežano, pa dobimo japko fžu,« pove Ermenčeva.

In razloži, da je treba za to jed jabolka v krhljih podušiti na rahlo karameliziranem sladkorju. Ko se zmehčajo, se jih zalije z vodo in doda še slano vodo, v kateri se je poprej kuhal fižol. Na koncu se naredi malo prežganja ali pa se doda ocvirkova mast, pa cimet in klinčki. Tako dobimo sladko-slano jed, ki tekne vsakomur. Pravzaprav je zanimivo, da je ta jed najboljša, ko so jabolka in fižol močno razkuhana. Ta jed je včasih veljala za zdravo, predvsem zaradi jabolk, medtem ko je bil fižol »meso siromakov«. Njen sladko-slani okus je bil všeč tako starim kot mladim. Žal pa jo danes pripravljajo le še malo kje. Ena od zanimivih, tipičnih zgornjesavinjskih jedi je tudi firovž ali črna župa, ki so jo kuhali, kadar so imeli pri hiši koline. V lonec so dali hrbtišče, dodali požešlane iz moke (podobno ribani kaši) in svinjsko kri. Od tod tudi ime – črna župa.

Presenečeni tudi največji mojstri

Ena tistih, ki je znala za kuhanje navdušiti mladež, je tudi Zvonka Kladnik iz OŠ Rečica ob Savinji, ki je na letošnje tekmovanje v kuharskih veščinah avtohtonih lokalnih ali regionalnih kuharskih posebnosti pripeljala kar pet ekip. Pa seveda ne gre za kakšno veliko mestno šolo. Zanimiva je bila predvsem pohla, ki še najbolj spominja na jabolčno pito. Gospodinje so jo spekle iz testa, ki so ga napolnile z nadevom iz naribanih jabolk.

Ali pa oženena župa – to je močnata jed, v kateri so krompir, ocvirki in štrukeljci, pred serviranjem pa jo obogatijo še s kislo smetano. Nasploh je v Zgornji Savinjski dolini poleg ajde tudi obilo štrukljev, ki jim dodajo različne nadeve in dodatke. Ti teknejo bodisi kot priloga bodisi kot samostojna jed. Kot vselej pa tudi tokrat velja, da iznajdljivost ne pozna meja. In tudi mladi je premorejo veliko. Anja Peljhan, ki letos že tretje leto organizira tekmovanja osnovnošolcev v kuharskih veščinah avtohtonih lokalnih ali regionalnih kuharskih posebnosti po vsej Sloveniji, pravi, da je odziv šol vsako leto večji, z jedmi pa mladi velikokrat osupnejo tudi največje kuharske mojstre.

»Namen našega projekta je, da poiščemo, raziščemo in iz pozabe iztrgamo čim več starih domačih jedi, se poučimo, kako so jih nekoč pripravljali, in spoznamo vlogo, ki so jo te jedi imele, saj so zaznamovale tudi kulturo prebivalstva na nekem majhnem območju. Jedi so se namreč razlikovale tudi od vasi do vasi. Predvsem pa je pomembno, da znajo mladi uporabiti sestavine iz domačega okolja, tisto torej, kar naberejo sami v okolici svojih domov,« poudari Peljhanova.