Vse od nastopa mandata je Pličanič v zaprtih krogih rad povedal, da se želi v zgodovino vpisati kot tisti minister, ki je dokončno uredil dolgoletne težave pravosodnega sistema. A je očitno v preveliki želji ves čas vlekel eno napačno potezo za drugo. Ena prvih odmevnejših idej pravosodnega ministra je bila, da bo iz predsednika vrhovnega sodišča naredil nekakšnega »komandanta«, ki bo namesto sodnega sveta imenoval predsednike vseh sodišč, v čemer so mnogi takrat videli predvsem željo po vnosu političnega kadrovanja v sodstvo. Po številnih ostrih kritikah je od te namere odstopil, zakaj, pa ni nikoli pojasnil. Naslednja ideja še v času Janševe vlade je bilo uvajanje pravosodne inšpekcije za nadzor nad delom sodnikov, ob kateri so šli predstavnikom pravosodja lasje pokonci. Tudi od te namere je Pličanič brez posebnih pojasnil odstopil, vseeno pa mu je uspelo z lani sprejeto novelo zakona o sodiščih uvesti inšpektorja, ki naj bi nadziral organizacijo poslovanja sodišč. Mnogi so tudi v takšni inšpekciji videli predvsem možnost za vmešavanje politike v sodstvo, čemur pritrjuje dejstvo, da sta morali od ideje o tovrstnem nadzoru zaradi opozoril EU kot edini evropski državi odstopiti tudi Bolgarija in Madžarska.

Svojevrstno razumevanje uspešnega sodelovanja je minister izkazoval tudi tako, da sodstvu običajno ni dal možnosti sodelovanja pri pripravi zakonodajnih sprememb, če jim jo je vendarle ponudil, pa so na ministrstvu za pripravo pripomb predvideli zelo kratek rok ali pa so predloge sodstva preprosto ignorirali. Tudi tiste, ki so bili namenjeni zgolj uspešnejšemu poslovanju sodišč. Po drugi strani je zaradi krčenja proračunskih sredstev v začetku lanskega leta brez službe ostalo okoli 250 ljudi iz vrst sodnega osebja, zaposlenih prek projekta Lukenda, ki so bistveno pripomogli k odpravi sodnih zaostankov. Več kot polovico so jih sicer kasneje zaposlili nazaj, s čimer se je zgolj znova pokazalo, kako nepremišljeno se resnih sprememb lotevajo na pravosodnem ministrstvu.

Podoben je Pličaničev odnos do tožilcev, ki že dolga leta opozarjajo na kadrovsko podhranjenost, pa so na ljubljanskem tožilstvu kot najbolj obremenjenem v državi šele lansko jesen dočakali prihod šestih novih tožilcev, ki težav še zdaleč ne bodo odpravili. Opazno bolj inovativen je minister pri reševanju težav zaporskega sistema, saj je nazadnje udaril z domislico, da bi morali nekateri zaporniki delno plačevati svoje bivanje v zaporih. Kar je morda privlačna ideja za množice, strokovnjaki pa so jo kot povsem neoliberalistično usmerjeno do konca raztrgali. Kogar ob tem preseneča še zadnji zaplet s stečajno zakonodajo, s prenovo katere se je ob lanskem sprejetju minister veselo bahal, očitno lika in dela Senka Pličaniča doslej ni prav dobro poznal.

Zelo dobro pa so ga v tem času spoznali tisti, ki od blizu spremljajo delovanje pravosodnega sistema, zato za Pličaničem, ko bo enkrat zapustil funkcijo, zagotovo ne bodo točili solz, medtem ko se bo takrat na obrazih tožilcev, sodnikov, zaposlenih v zaporskem sistemu in še koga razlezel nasmeh olajšanja. Upajmo le, da bo trajal čim dlje in da jim ga ne bo izbrisal že prihod njegovega naslednika.