A to je Amerika. Če bi posneli film z naslovom Slovenski film, nam producenti za glavno vlogo zagotovo ne bi ponudili Stevena Seagala, ki bi najprej počistil svet sovragov bolj uspešno kot varekina madeže na belem perilu, nato pa postavil temelje prave demokracije. Tudi ne bi dobili Sylvestra Stallona, ki bi premikastil močnejše od sebe ali z enoročno uporabo težkega mitraljeza pospravil vse teroriste tega sveta. Ne, mi bi fasali na primer Seana Beana, rekorderja po umiranju na velikih platnih in malih ekranih. Bean ima namreč to prijazno lastnost, da ne umre le v filmih, kjer je njegova smrt neizogibna že ob začetku filma, ker je pač »bad guy«, pač pa je pripravljen izdihniti tudi v filmih, kjer od začetka ustvarja vtis, da je nujno potreben pogoj za zgodbo. A ko ti ga uspe vzljubiti, sprejmeš njegove argumente, zakaj so potrebne spremembe, se mu zgodi stampedo krav, ki ga potisnejo čez pečine v globočine (Polje), razčetverjenje (Črna smrt), obglavljenje (Igra prestolov) ali po preživetju padca z ogromne višine goltanje še padlega helikopterja (GoldenEye). V Slovenskem filmu je tudi junak obsojen na bridki konec.

Če bi imel Sean Bean prav takrat polne roke dela, bi nam producenti morda ponudili korpulentnega in skoraj vedno goloprsega Dannyja Treja. Tipični predstavnik slovenskega junaka: velikokrat sicer preživi, a njegov način preživetja nas navdaja s tesnobo in nismo povsem prepričani, da ne bi bilo bolje, da bi nekje v teku filma počasi »fade away«, da bi izginil iz našega vidnega polja. Še večkrat pa Trejo umre nasilne smrti, običajno takrat, ko skuša stvari spremeniti na bolje.

Nesrečniki, kot smo, bi lahko v tretjem krogu izbire dobili Brucea Willisa, a brez kvalitet, ki so endemične Johnu McClanu, ki preživi vse napade notranjih in zunanjih sovražnikov. Tudi ne tistega Bruščija, ki se je za dobro človeštva izstrelil na Luno. Ne, mi bi dobili tistega Brucea, ki se pusti ubiti, ker je pretrmast za kompromise. V četrtem krogu bi nam ponudili Leonarda DiCapria, ki umira zaradi ljubezni ali ker ga sreča slaba vest, takoj nato pa Steva Buscemija, ki je iz umiranja naredil umetnost.

Še najbolj ekscelentno bi pravzaprav bilo, če bi glavno vlogo v velikem Slovenskem filmu dobil John Hurt. Vsaj iz dveh razlogov. V filmu 1984 so mu najprej oprali možgane, nato ga odstranili, v filmu Osmi potnik pa ga je pokončal notranji sovražnik. Ko je že mislil, da je ozdravel, preživel vse hudo, kar mu je namenil neznani planet, mu med zajtrkom sovražnik pogleda na plan. Dobesedno.

Tako slovensko: lahko je preživeti grožnjo od zunaj, a notranji sovražnik te ugonobi, ko najmanj pričakuješ.