Kje ima sedež kontinuiteta? Na Krekovem trgu v Ljubljani. Pojem je doletela nenavadna usoda. Njeni sovražniki bi morali biti levi revolucionarji, ki pridigajo spremembe, pa so jo kot narodu sovražen pojem za svojo sprejeli desni konservativci in jo za hip postavili kot dominantno ideologijo. »Bog pomagaj državi, v kateri je kontinuiteta na slabšem glasu kot kolaboracija,« je ta začudujoči položaj navdahnil pisatelja Andreja Rozmana, da je kot pričo poklical Vsemogočnega. Res ne zveni optimistično.
Pa vendar je nedaleč od kavarne Daktari kontinuiteta na zelo dobrem glasu, kolaboracija pa zelo slabo zveni. Prve zvoke kontinuitete je komaj zaznavno slišati že v pritličju Šentjakobskega gledališča. »Grad gori, grof beži, teče vino naj še teče kri,« vedno glasneje odmeva po stopnicah, ki peljejo v drugo nadstropje. Tam se odprejo vrata in ven udari: »Na juriš, na juriš, na juriš, vsi bratje teptani za nami, svobodo si vzamemo sami!«
Enota, ki je niso nikoli razpustili
Brez zadrege, na ves glas se tukaj dvakrat na teden pojejo partizanske pesmi. »Tako kontinuirano pojemo te pesmi od leta 1944,« zagotovi Franc Gornik. »Pojemo tako, kot je bilo rojeno in napisano. Od tega ne odstopamo. Če je bilo napisano štiriglasno, pojemo štiriglasno. Štiriglasne pesmi ne predelamo v enoglasno in ji ne damo močne spremljave, kar bi bilo za naše čase morda bolj privlačno. Notni zapis in stari posnetki nam zadoščajo, da vemo, kako je treba zapeti.«
Ne poje kdor koli. Za vrati ob ponedeljkih in sredah vadi Partizanski pevski zbor iz Ljubljane, Gornik pa je zadnjih 22 let njegov dirigent. V nedeljo, 13. aprila, bo zbor v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma praznoval 70-letnico kontinuiranega delovanja. Kontinuiteta tukaj na ustnice privabi zadovoljen nasmeh.
»Mi smo bili 20. aprila 1944 ustanovljeni kot enota slovenske partizanske vojske,« pravi pevec in predsednik zbora Daro Majcen. »In še vedno smo aktivna enota. Mi smo edina četa slovenske partizanske vojske, ki nikoli ni bila razpuščena. Zbor je bil med vojno četa s svojim poveljnikom, komisarjem, oborožitvijo, kuhinjo in bolničarko. Partizansko vojsko so razpustili, naše čete pa ne. Tudi noben general jugoslovanske ljudske armade partizanskega zbora ni razpustil. Jaz sem aktivni komandant celotne zveze borcev.«
Majcen nikoli ni bil v partizanih. Je premlad. Z navdušenjem pa goji kontinuiteto čete, ki je na fotografiji iz leta 1944 polna napak. En pevec ima črno obvezo čez desno oko. Trije se naslanjajo na palice. Eni so v angleških uniformah z zavihanimi hlačnicami, drugi v nemških, tretji v fantazijski kombinaciji različnih vojsk. V vasi Planina pri Črnomlju so zbor sestavili iz ranjencev in invalidov. Sedaj nastopajo v oblekah z belimi srajcami in rdečimi kravatami.
Kultura je bila del boja
»Slovenija je posebnost med evropskimi narodi,« ugotavlja Majcen. »Narod je šel v boj tudi s kulturo. Kultura je imela enako težo kot vojaška akcija. V njej je narod duhovno preživel. Partizanska vojska je zmogla imeti vse kulturne inštitucije – sredi vojne v Evropi. Od pesnikov, pisateljev, glasbenikov in igralcev naprej. Niso samo bodrili ljudi v boju. Frontno gledališče je igralo Moliérovega Ljudomrznika. Čutili so, da tako mora biti: vse je uničeno, treba je začeti od začetka.«
Gornik zato vztraja, da je treba pesmi zapeti po izvirnih zapisih. To ni folklora. »Večina muzikusov tistega časa je bila v partizanih. Adamič, Karol Pahor, Rado Simoniti, Riko Debeljak so bili vsi partizani. Tudi pesniki so bili v partizanih – Klopčič, Kajuh, Bor. Te pesmi so napisali veliki pesniki, uglasbili so jih veliki skladatelji.«
Majcen je nekoliko začuden nad usodo, ki jo je zbor doživel. Med lanskoletnimi protesti je Partizanski pevski zbor pel partizanske pesmi pred nekdanjim Delavskim domom v Ljubljani, kjer je zdaj sedež banke. Mimo so hodili protestniki, ki so se ustavili, zapeli pesem ali dve skupaj z njimi in šli naprej. Naslednja skupina je naredila isto. »Ljudje poznajo melodije, ko slišijo besedila, pa dobijo še dodatno težo. Partizanska kultura je po eni strani moteča, po drugi strani pa daje čisto drugačno težo političnim idejam. Zdi se, da za sedanjo zasedbo Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti ne obstajamo in nam niso odobrili sredstev. Pravijo, da nas ni mogoče prepoznati.«
Tajnik zbora Branko Debeljak iz mape vzame dokument Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, ki je na podlagi zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo zavrnil sofinanciranje projekta Razvoj slovenske partizanske pesmi. »Predlagatelj ni prepoznaven v slovenskem kulturnem prostoru,« so ugotovili uradniki sklada in konstatirali, da v zadnjih treh letih »ni sodeloval na strokovno spremljanih regijskih ali državnih prireditvah«. Zanimivo. Nastop pred 10.000 poslušalci v Stožicah lanskega 27. aprila skupaj s Tržaškim partizanskim pevskim zborom Pinko Tomažič in Kombinatom »ni bila strokovno spremljana regijska ali državna prireditev«. Državne institucije so razpoložene za šalo na najbolj nepričakovanih mestih.
»Imamo šestdeset nastopov na leto,« je suho rekel Debeljak s pogledom na vsebino dokumenta. Ravno neprepoznavni pa res niso, no.
Odkrivanje pozabljenih vrednot
Bili pa so časi, ko se jih je res malokdo spomnil. »Takoj po osamosvojitvi Slovenije je bila partizanska pesem izrinjena iz vseh radijskih programov in javnih prostorov,« se spominja Bogdan Leban, ki je bil takrat predsednik zbora. »Dve, tri leta ste jo še slišali na Čestitkah in pozdravih prvega radijskega programa. Potem je tudi to usahnilo. Ukinjena je bila polurna oddaja Še pomnite tovariši, ki je bila posvečena partizanskim bojem. V Sloveniji je to pesem gojil samo še Partizanski pevski zbor iz Ljubljane. Iz osnovnih šol so partizansko pesem umaknili iz programov. Mi smo si rekli, da jo bomo ohranili. Celovški partizanski pevski zbor je že prej propadel, ostal je še Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič, ki je pel v Italiji.«
To so bila suha leta, ko se je zdelo, da partizanske pesmi nikomur več nič ne povedo. Potem pa se je publika vrnila. Zbor Pinko Tomažič je postal ena najbolj popularnih glasbenih skupin v državi, ženski pevski zbor Kombinat pa je bil z zgoščenko Pesmi upora tedne in tedne na prvem mestu najbolj prodajanih plošč. »Družbena klima se je spremenila,« pravi Debeljak. »Na naše koncerte je prišla mlada publika.« To je pri ljudeh, ki so rasli s Frankom Zappo in Velvet Underground, ne pa z oddajo Še pomnite, tovariši, vzbudilo nemalo začudenja. »Ne, ne. Nič ni čudnega. Mladi ljudje so odkrili vrednote, ki so bile potisnjene v pozabo in so bile deležne nespoštljivega odnosa. Poštenje, tovarištvo, solidarnost. Zakaj je tako? Zato ker so mnogi brez službe, spodobno delo je težko dobiti, zaslužek je nikakršen, izkoriščanje neznosno. Slovenci se bojijo reči, da so to pesmi upora. Ampak prav za to gre.«
Pričakujejo polno veliko dvorano – kot je zadnja leta običajno na koncertih, kjer se pojejo partizanske pesmi.