Čeprav si ni želela postati pisateljica, je energija »čudežne vasi«, kakor opisuje Medžugorje, poskrbela za izid njenih treh knjig. Čudež Medžugorja, Skriti otrok Medžugorja in zadnja, Zmagoslavje srca, ki je bila prevedena tudi v slovenščino, so prepričale številne dvomljivce in skeptike. Zgodbe ljudi, ki so v Medžugorju doživeli razodetje, so z magično močjo pritegnile množico romarjev iz vseh krajev zemeljske oble, med njimi številne Slovence, ki so zadnjo knjigo sestre Emmanuel sprejeli z navdušenjem.
Kako se spominjate svojega prvega srečanja z Medžugorjem?
»Prvič sem ga obiskala na tretjo obletnico Marijinega prikazovanja 24. junija 1984. Fasciniralo me je, kako je bila celotna vas prežeta s posebno energijo. Kot raj na zemlji! Vrnila sem se pet let kasneje, leta 1989, in ostala vse do danes. Dotaknilo se me je zlasti sporočilo naše Device: 'Dragi otroci, potrebujem vašo pomoč. Brez vas ne morem pomagati svetu.' Kaj takega! Ona, da potrebuje našo pomoč. Takoj, ko sem slišala prošnjo, sem se odločila. 'Mati, če me potrebujete, sem tukaj.' In tako sem ostala vsa ta leta v njeni fontani miru.«
Kaj se je dogajalo v 25 letih, ki so sledila?
»Videla sem, da ima Medžugorje velik vpliv na ljudi iz vseh koncev sveta – samske, poročene, bogate, revne, ljudi vseh kulturnih ozadij in predhodnih verskih prepričanj. Ima svoj način z vsemi, kar me vedno znova preseneča. Zna odpirati srca in vlivati upanje. Iskreno, ponižno in diskretno. Želela sem si, da za to izve ves svet. Kajti ta sporočila so odgovor na toliko problemov po svetu. Dajejo luč vsakomur. Molitev in vera lahko preprečita tudi naravne katastrofe, ne le rešita nesreče, stiske, lakote, ločitve ipd. Če bi se ljudje le zavedli moči molitve, bi ves čas molili.«
Kako je nastala vaša prva knjiga Čudež Medžugorja?
»Spodbujali so me, naj zapišem vsa pričevanja, ki sem jih slišala in doživela. Sprva sem se upirala, saj vendar nisem pisateljica. Vztrajali so v prepričanju, da bi to morala storiti, in počasi sem se mehčala v svoji neomajnosti, da je knjig na svetu že preveč in da ne potrebujejo še moje. Morda se upiram Gospodovi želji, sem pomislila. Pa vendar sem si želela močnega znamenja, ki bi me prepričal o želji Stvarnika, da ta knjiga nastane. V notranjem monologu sem dejala Devici Mariji: odprla bom Sveto pismo in če na strani, ki jo bom odprla, najdem določene tri elemente, bom knjigo napisala. Če ne, knjigi ni namenjeno. Bila sem skorajda prepričana, da se kaj takega ne more zgoditi. A se je. Odprla sem Sveto pismo in našla, kar sem iskala. Bila sem ujeta (smeh). Naslednji dan sem začela pisati s ponižno prošnjo, naj se knjiga položi v roke tudi nevernikom. Mnogi med njimi namreč živijo v lažnem miru in sami sebi zatrjujejo, da je z njimi vse v redu, da ne potrebujejo vere, upanja, čudežev. Želela pa sem, da ljudje s knjigo najdejo pravi, resnični mir. Moje želje so bile uslišane. Ljudje so drli v Medžugorje s knjigo v roki, rekoč, da preden so jo prebrali, niso verjeli, zdaj pa so odkrili luč.«
Knjiga Zmagoslavje srca – Medžugorje v devetdesetih letih je tudi med slovenskimi bralci našla veliko privržencev. Vas to navdaja z veseljem?
»Zelo sem vesela, da smo knjigo končno prevedli tudi v slovenščino. 85 izpovedi širi Marijino neverjetno materinsko ljubezen in dobroto tudi med slovenske bralce, ki jih do zdaj nisem množično dosegla. Z naslovom sem želela sporočiti, da ljubezen premaga vse. Vsaka od zgodb namreč kaže, da ljubezen premaguje zlo, tesnobo, žalost in tragedije. Množični mediji nam danes povečini servirajo slabe novice. Obkroženi smo s slabim, a na nas je, da poiščemo tiste dobre, ljubeče, ki niso tako glasne kot tiste slabe. Ali kot pravi kitajski pregovor: 'Drevo, ki pada, ustvari več hrupa kot 1000 dreves, ki rastejo.' Mi smo drevesa, ki rastejo v miru. Slediti je treba miru in ne hrupu.«
Kaj pa menite o tistih, ki ostajajo skeptični in dvomljivi, ki ne sprejemajo sporočil Medžugorja?
»Vsak ima pravico do odločitve, ljudje smo svobodna bitja. Mi, pri čemer mislim tiste, ki sledimo načrtu Device Marije, samo razglašamo, kar doživljamo. Na to, kako je to sprejeto, ne moremo vplivati. Ob nevernikih zato nisem žalostna, užaljena ali kaj podobnega. Kje pa! Jezus nas vse jemlje takšne, kot smo. Nihče ni nič boljši, nihče ni izbranec. Vsi v življenju bijemo svoje bitke. Imamo pa nekateri to darilo, da vidimo Devico Marijo in ji sledimo. To pa je lahko v današnjem norem svetu res izjemno darilo, ki ga velja s hvaležnostjo sprejeti.«