Madžarski premier je brez dvoma zelo učljiv. Ko je v letih od 1998 do 2002 politično še zeleni predsednik vlade hranil svojo avtoritarno žilico, se je spotikal čez opozicijska in tudi koalicijska polena ter se moral kljub opaznim gospodarskim uspehom in izboljšanim javnofinančnim kazalcem preseliti v opozicijo. Socialisti so si v naslednjih osmih letih izkopali jamo, v katero so leta 2010 tako globoko padli, da je Fideszu s satelitskimi krščanskimi demokrati uspel sanjski rezultat, ki si ga je zagotovil tudi z opazno dozo nacionalistične in evroskeptične retorike. Ta se je kmalu izkazala tudi za zelo mesnato, saj je bil Orban takoj po prevzemu oblasti v sporu z vso napredno Evropo. Z živim spominom na kontraproduktivno sankcioniranje Avstrije ob vstopu Haiderjevih svobodnjakov v dunajsko vlado pa Unija razen žuganja s prstom ni zmogla resnejšega ukora črni ovci na svojem proklamiranem demokratičnem dvorišču. In tako je Orban tudi med predsedovanjem EU kamen po kamen razstavljal demokratični mozaik svobodnih medijev, neodvisnega ustavnega sodišča, državljanskih pravic in poštenih volitev. Kot dozorel avtoritarni politik si je v maniri, ki mu jo lahko zavida tudi Putin, postavil sistem, ki ga ohranja na oblasti brez kančka dvoma, da je bila ta sploh ogrožena.

Za popoln poraz levosredinske koalicije, zbrane v Enotnost, ki je le za las premagala skrajno desni Jobbik, seveda ni zaslužen spremenjen volilni zakon po Fideszovem nareku, je pa zagotovo pripomogel, da ima ta stranka s 45-odstotno volilno podporo 66 odstotkov poslanskih sedežev v parlamentu. Ob razpolovitvi slednjega v primerjavi s prejšnjim sklicem (s 386 poslancev na 199) so bili tudi povečani volilni okraji zakonsko zabetonirani tako, da so po novem enokrožnem sistemu bili v prednosti kandidati Fidesza. Ta v začetku radikalna stranka študentskih nasprotnikov komunističnega režima se je že v devetdesetih letih preusmerila k družinskim vrednotam, bogu in naciji ter se zasidrala na podeželju. Kljub odmevnemu odporu med mestnimi volilci si je tako leta 2011 Fidesz na njem izrisal volilno bazo, ki ga je zdaj nagradila z naslednjimi štirimi leti neizzvane vladavine.

Orban ni povsem predvidljiv, a tako kot ni presenečenje njegova absolutna zmaga, ne gre pričakovati, da bo z njo Madžarom, predvsem pa Evropi, pripravil kakšno presenečenje nad tistimi, ki smo jim bili priče v njegovem drugem mandatu. Nasprotovanje Bruslju pa tudi tujemu kapitalu bo torej še vedno omejeno s pragmatičnostjo, ki mu je dovoljevala popuščanja ob ohranjanju lika trdega zagovornika nacionalnega interesa doma. Od oživljanja madžarskega gospodarstva pa bo v marsičem odvisno, v kolikšni meri se bo Fidesz še naprej premikal bolj desno od ideologije, ki jo še lahko tolerira preostala EU, ne da bi resno ogrozila svoje demokratične vrednote. Že do zdaj je bilo opazno nelagodje v ljudski stranki evropskega parlamenta, katere član je Fidesz in prek katere je Orban v minulih štirih letih legitimiziral svojo avtokratično vladavino. Odgovor na to bomo dobili že z evropskimi volitvami in Fideszovim snubljenjem volilcev Jobbika.