In kaj takšnega je v male sive celice in na dušo položil predsednik Pahor petnajstletnikom, ki se jim je ob njegovem izvajanju spodnja čeljust tako povesila, da je tri dni niso mogli zapreti? Da, za razliko od njegove generacije mladi danes, čeprav starejši niso uresničili želja po bolj demokratični, socialni in napredni družbi, vendarle živijo v čudovitem in razburljivem svetu, polnem izzivov, v svetu, ki od njih terja drznost, tekmovalnost in odličnost. In tu se je treba strinjati s predsednikom do zadnje pike. Poglejte njegovo (mojo tudi) generacijo, ali pa malo starejšo, in čas, v katerem smo živeli. En tak dolgčas, da bi z glavo v zid butal. Najprej osnovna šola. Po gnoju dišeči sošolci s podočnjaki, ker so pred poukom še za krave poskrbeli, so se po osemletki vrnili na kmetijo. Tisti, ki jim je v tretjem poskusu uspelo pravilno sklanjati luk, pravilno sešteti osem plus sedem in ugotoviti, da je kit sesalec, ne pa riba ali ptič, so šli na gimnazijo, oni drugi na poklicno, za vodovodne inštalaterje ali pa elektrikarje.

Gimnazijci so nadaljnjo pot imeli povsem jasno začrtano. Komur ni šla matematika, je šel na družboslovje, in nasprotno, tisti, ki jim nič od tega ni dišalo, so šli naravnost na občino za referente za ljudsko obrambo in hitro imeli dva otroka ter zidanico. Po študiju, ki so ga podpirale takšne ali drugačne štipendije in je trajal od štiri do osem let, odvisno od žurov, so vse čakale varne službe, upokojitev pri šestdesetih, dobre pokojnine in smrt. Danes je težko, danes je kriza, odraščate brez iluzije, da bo vse dobro, je z občutkom za dramatičnost predsednik podučil že rahlo blede najstnike. A jim je tudi takoj vrnil rdeča lička z ugotovitvijo, da mladi danes niso obremenjeni s preteklostjo, da imajo miselnost, ki je ne on ne starejša generacija ni imela, in zato, če služb pač ni, si jih bodo ustvarili sami. Mladi živijo v razburljivem svetu, polnem izzivov in priložnosti.

Prevedeno v jezik osnovnošolcev je svet po Borutu videti takole: v osnovni šoli se ne učiš, ampak zbiraš pike (nekako tako kot v Mercatorju), na katero srednjo šolo se lahko vpišeš, je pretežko vprašanje celo za vedeževalke, kar je izjemno adrenalinsko, za najstnika, družino in daljne sorodstvo. Maturanti vstajajo ob petih zjutraj, da bi videli, kakšno usodo so jim dodelile rojenice. Sledi študij brez štipendije, zato pa z veliko študentskega dela. Študiraš po staro ali bolonjsko, ni jasno, na javni ali zasebni fakulteti, ni važno, in potem sledi tisti najbolj razburljivi del: služba! Jedrski fizik, zdravnik, filozof se, neobremenjeni z našo preteklostjo, fleksibilni kot gumitvist, odločajo med številnimi možnostmi, ki jih tudi predsednik omenja – odpreti lastni jedrski inštitut (samozaposlitev), ali iti na zavod, morda čistiti gozdove po žledolomu ali mami doma pomagati pri likanju. To je za novo generacijo, kot ugotavlja predsednik, čudoviti čas drznih izbir. Kaj je lepšega kot dilema mikrobiologa, ali naj gre v Avstralijo pomivat posodo, ali naj ustanovi lastno podjetje za metanje reklamnih letakov v poštne predale, ali živeti pri starših do 50. leta ali pa pri stari teti na visokogorski kmetiji. In to je predsednik tako lepo povedal, da ni čudno, da si ga je celo Barroso zaželel. Resda gre za klasično krajo možganov, ampak tudi Pahor živi v svetu, polnem izzivov in tisočerih možnosti.