Šestega junija leta 1944 se je v Normandiji izkrcalo 200.000 ameriških in kanadskih vojakov, v nekaj dneh jih je bilo že okoli milijon, začelo se je osvobajanje Evrope. 25. avgusta je bil osvobojen Pariz, Berlin je padel deset mesecev kasneje. Vojna je terjala več kot 60 milijonov žrtev, od tega kar 24 milijonov Rusov.

Zakaj vsi ti podatki? 29. junija 1944, se pravi ob začetku konca vojne, je bil na Kongresnem trgu v Ljubljani protikomunistični shod, zelo profesionalno posnet, in ta dokument se je pred časom pojavil na internetu. Posnetek je šokantno poučen.

Kongresni trg je popolnoma natrpan z ljudmi in v prvih vrstah so narodne noše, ki mahajo z robci. Kot da je mir, ne vojna. Kot da ni bilo ne Stalingrada ne Auschwitza. En tak dogodek, ki – spominja na novejše čase. Domobranski vodje z generalom Rupnikom na čelu opravijo pregled častne čete z nacističnim pozdravom, ljudje vzhičeno kričijo. Podžupan pozdravi navzoče, »posebno prijetno« mu je, da lahko na tribuni pozdravi tudi »zastopnike nemške vojske«. Medtem ameriški vojaki prodirajo skozi Normandijo.

Potem spregovori načelnik informacijskega oddelka pokrajinske uprave: »Slovenskemu narodu in vsemu svetu hočemo danes povedati, da sovražimo iz dna duše komunizem in odločno zavračamo njegove z boljševiško judovskim in bogataškim zlatom plačane zločinske oprode.« Judovsko zlato? To je bilo leta 1944 le še v berlinskih in švicarskih sefih; kje so bili Judi, tudi slovenski, je bilo tudi jasno. Ruska vojska je Nemce potiskala nazaj, proti zahodu. »Odklanjamo vse in vsakogar, ki po kapitalističnih izračunih z našo srčno krvjo baranta, in zaradi kapitalističnega dobička po življenju streže.« Komunisti s kapitalističnim dobičkom? »Vroče ljubimo svojo domovino, ta prečudoviti božji vrtec v osrčju Evrope, in smo pripravljeni braniti njega pred zločinsko OF do poslednje kaplje krvi ter tako v skupnosti evropskih narodov doprinesti k ohranitvi krščanske Evrope, in končno, hočemo in tudi bomo v tem usodnem boju zmagali, zakaj na naši strani je resnica, pravica in vsemogočni Bog.«

Njegov namestnik doda: »Oklicali ste, gospoda boljševiški plačanci, borbo za osvobojenje, začeli boj proti okupatorju, kot pravite. Povejte nam, koliko teh okupatorjev je padlo v Ljubljani, koliko ste jih kot pse ustrelili v slovenski prestolnici? Čudi nas, da so vsi ti okupatorji nosili slovenska imena.« Vpričo nemških oficirjev se človek posmehuje učinkovitosti partizanskega boja, zamolči pa, koliko ljudi so pobili Nemci. V Franciji so v vojnem času Francozi Nemcem poslali tri do pet milijonov ovaduških pisem.

Rupnik nato sklene: »Slovence lahko reši samo zmagovita Evropa! Evropo pa mora pripeljati k resnični zmagi samo Nemčija. Povsem jasno je, da bi prav tako, kot bi morali propasti vsi ostali evropski narodi, če se ne bi ob strani Nemčije zbrali proti svojim notranjim in zunanjim sovražnikom, propadel tudi mali slovenski narod, če ne bi izpolnil svoje evropske dolžnosti.«

Ob koncu proslave so spustili nemško in slovensko zastavo ob nemški himni, nato je sledila slovenska, Naprej zastave slave, in na koncu, ob veselem vpitju ljudi še Hej, Slovani!

V presojanju za nazaj je najteže ugotoviti, kaj so ljudje takrat vedeli in česa ne, še posebej če presojamo z današnje preinformirane dobe čas, ko so bili edini uradni viri redki časopisi in radio, pa še to le v mestih. A kljub temu: ali tuja vojska, ki zakoraka v katero koli vas na tem svetu, ne pomeni okupacije? Ali ni okupacija od starega veka naprej nasilno dejanje, ki včasih sicer koristi parcialnim interesom dela okupirancev, čemur se reče kolaboracija? Ali je ob vseh zdaj že znanih mračnih plateh partizanstva mogoče najti en sam etični argument za povezavo z najbolj krvoločnim in sprevrženim zavojevalcem vseh časov? Ki bi, če bi v svojih načrtih uspel, Reich seveda očistil tudi še tako ponižnih Slovencev? Je mogoče leta 1944, ko je že pobitih pet milijonov Judov, govoriti o judovski zaroti? Vsaj tisti na tribuni so nedvomno vedeli, da je bila krščanska Evropa takrat ena sama velika klavnica. Je mogoče v imenu Boga to klanje imenovati pravično? Ali je ta Bog zahteval 60 milijonov mrtvih duš, da bi Evropa ostala krščanska?

Ne gre torej za vprašanje naše grozljive državljanske vojne znotraj svetovne vojne, ampak za temeljno civilizacijsko opredelitev: je mogoče v boju proti notranjemu političnemu nasprotniku kolaborirati z ubijalskim strojem, privoliti v uničenje vseh evropskih narodov, ki ne stopijo na stran nemške ideje? Je treba pustiti, da sosede odpeljejo v Ravensbrück, Dachau, na Rab, ker je to Bogu všečno?

So bili ljudje zavedeni? V veliki meri nedvomno. A ušesa so vendarle imeli. In ta niso zastrigla ne ob antisemitizmu, ne ob omembi propada vseh nepokorjenih evropskih narodov, ne ob deportacijah, ne ob obešencih, ki so viseli z dreves.

In ja: to nedeljo, kot v cinični posmeh obletnice bombardiranja Beograda, so kozmetiki zgodovine, ki jim gre za »izenačitev«, postavili grahovski zid, likovni zmazek, spomenik v boju padlim domobrancem, duhovnik pa je povedal: »Kajnove gorjače, ki so ubijale nedolžne Abele.« Nedolžne? Kolaborante, ki so pobili 4400 ljudi? V tej strašni in zapleteni zgodbi je do konca nedostojno govoriti o kajnih in abelih. Za pritlehno politikantstvo znova zlorabljati resnično prizadetost ljudi, ki so izgubili svojce, pa je izprijeno.